Kako ravnati v primeru ustno dogovorjene višine plače

Zato so v praksi pogosti tudi ustni dogovori glede končnega zneska plače. V nadaljevanju predstavljam aktualno sodno prakso glede ustnega dogovora o plači, s poudarkom na voznikih v mednarodnem prometu. 

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa bistvene sestavine pogodbe o zaposlitvi. Med obveznimi sestavinami pogodbe o zaposlitvi je tudi določilo o znesku osnovne plače v evrih, ki delavcu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. Osnovna plača v pogodbi o zaposlitvi je vedno bruto plača delavca, ki pomeni osnovo od katere se nato obračunajo obvezni davki in prispevki za socialno varnost in od katere se računajo določeni dodatki, ki delavcu pripadajo na podlagi zakona. Tak primer je dodatek na delovno dobo, ki ga določa ZDR-1. Zato je točen neto znesek plače delavca ob podpisu pogodbe o zaposlitvi težje določiti povsem do evra natančno. Vsekakor pa velja, da je obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi določitev bruto plače delavca, ki jo velika večina pogodb o zaposlitvi tudi vsebuje. 

Ustni dogovor velja in ga je potrebno upoštevati

Kljub temu, da osnova plača delavca določena v bruto znesku v EUR v pogodbi o zaposlitvi, morebitni ustni dogovor o višji plači ni ničen, če je za delavca ugodnejši.[1] Kot izhaja iz sodne prakse je bistveno, da delavec dokaže, da je bil sklenjen dogovor o višji plači, kljub temu, da iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi izhaja nižji znesek bruto plače. Če je med delavcem in delodajalcem prišlo do ustnega dogovora o višji neto plači, potem ta velja in ga je delodajalec dolžan upoštevati. V obravnavnem primeru je sodišče svojo odločitev predvsem na prepričljivo izpovedbo tožnika, medtem ko direktorju delodajalca ni sledilo v delu, ko je trdil, da se takšnega dogovora o višji plači z delavcem ne spomni. 

Podlaga za takšno stališče sodne prakse izhaja tudi iz 17. člena ZDR-1, ki določa, da če v pisni obliki niso izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da v primeru ustnega dogovora o višji plači, tak dogovor velja, ne glede na to, da iz pisne pogodbe o zaposlitvi izhaja nižji znesek osnovne plače, ker je tako dogovor za delavca ugodnejši. Zato delodajalcem svetujem, da so pri obljubah o končnem znesku plače previdni, saj delavec lahko izplačilo tako dogovorjenega višjega zneska doseže tudi po sodni poti, če tak dogovor uspe dokazati. Če pa se z delavcem že dogovarjajo o končnem znesku plače, je potrebno natančno določiti, kaj tak dogovor zajema. 

Sodišča tovrstne dogovore upoštevajo

Takšni ustni dogovori o končnem znesku plače so pogosti pri voznikih v mednarodnem transportu, ki se dogovorijo za plačilo po prevoženem kilometru. Sodišča tak dogovor upoštevajo, saj ga štejejo kot dogovor o drugačnem načinu obračuna plače[2] in preverijo, kaj je v plačilu po kilometru zajeto in če je s tem delavcu zagotovljeno vse, kar mu pripada na podlagi zakona. Iz sodne prakse[3] tako izhaja primer, ko je sodišče štelo, da je plačilo po kilometru vozniku zagotovilo minimum pravic iz osnovne plače in dnevnic, ni pa s plačilom po kilometru dobil voznik plačila nadur in dela ob praznikih, kljub temu, da je delodajalec to zatrjeval. Zato je sodišče v tem primeru, ob pomoči izvedenca, ugotovilo število nadur in jih naložilo v plačilo delodajalcu, skupaj z zamudnimi obrestmi. To pomeni, da sodišče preveri koliko je bilo delavcu izplačano na podlagi predloženih plačilnih list in nato s pomočjo izvedenca ekonomske stroke preračuna, ali je voznik dobil vse, kar mu na podlagi zakona pripada. To je najmanj: osnovna plača, dodatek na delovno dobo, izplačilo dnevnic in ostalih stroškov, morebitno opravo nadur. Če ustno dogovorjeni znesek plače tega ne zajema, sodišče na zahtevo delavca, naloži razliko v plačilo delodajalcu. 

Sodišče v prej navedeni zadevi namreč ni sledilo trditvam delodajalca, da izplačilo po kilometru zajema tudi nadure in dodatke za delo ob sobotah, nedeljah in praznikih, kar naj bi se dogovorila z delavcem. Torej, dogovor o tem, da plačilo po kilometru zajema vse do česar je delavec upravičen na podlagi zakona, sodišča ne upoštevajo, če izračun sodnega izvedenca pokaže, da delavec ni dobil vsega do česar je upravičen na podlagi zakona. Že iz tega vidika je smiselnost ustnega dogovora o plači vprašljiva. Če tak dogovor ne vsebuje vsega, kar vozniku pripada na podlagi zakona, bo delavec to uspel iztožiti v sodnem postopku. 

Posebnost ustnega dogovora o plači je torej v tem, da delavca in delodajalca zavezuje, če je za delavca tak dogovor ugodnejši, po drugi strani pa mora biti morebitni dogovor o končnem netu znesku dovolj visok, da zajame vse, kar delavcu pripada na podlagi zakona.

Ob upoštevanju zgoraj navedene sodne prakse se ponuja zaključek, da so ustni dogovori o plači z vidika delodajalca rizični. To velja še toliko bolj v primerih, ko se delavcu izplačuje tudi del plače v gotovini, z namenom, da poleg izplačila na bančni račun, delavcu izplača končni dogovorjeni znesek. Z vidika delodajalca je zato bolje, da v pogodbi o zaposlitvi navede bruto plačo v ustrezni višini in nato na plačilni listi tudi obračuna vse obvezne dodatke (na delovno dobo in morebitno delo ob praznikih) in povračila stroškov (dnevnice), ki delavcu pripadajo. Če je med delavci bistvena razlika v količini opravljenega dela (npr. prevoženimi kilometri) delodajalec to lahko nagradi s stimulacijo, ki jo tudi obračuna na plačilni listi. Na ta način se delodajalec izogne morebitnim kasnejšim sodnim postopkom in doplačilom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. 

Besedilo: mag. Nina Kristarič Matjaš, odvetnica specialistka za delovno pravo; info@kristaric-matjas.si

[1] VDSS sodba Pdp 961/2016 z dne 15. 2. 2017. V tem primeru je imel delavec v pogodbi določeno osnovno plačo v bruto znesku 765,00 EUR in je uspel dokazati, da je bil dogovor med njim in delodajalcem da bo neto izplačilo prvi mesec zaposlitve 1450,00 EUR, naslednje mesece pa 1700,00 EUR neto.
[2] VDSS sklep Pdp 601/2015 z dne 10. 3. 2016.
[3] VDSS sodba Pdp 91/2014 z dne 24. 9. 2014.