Ivan Ribežl-Ivo: Voznik, strojnik, gradbinec

Da sem prišel do njega je kriv moj sin, ki je kot prostovoljec sodeloval pri odpravljanju posledic lanskoletnih poplav v Zgornji Savinjski dolini in tam z Ivanom navezal stik ter potem skoraj mesec dni vozil njegov prekucnik. Ivan se je rodil v podjetniški družini, v kateri se je že njegov oče ukvarjal z gradbeništvom.

Namesto plastičnih igrač pravi stroji

»Ne morem reči, da sem znal bager upravljati že v vrtcu, v mali šoli sem ga pa že,« z nalezljivim nasmehom začne Ivo: »Oče je med tednom delal z gradbeno mehanizacijo, konci tedna pa so bili namenjeni njenem vzdrževanju. Ko je popravljal in vzdrževal stroje, sem mu bil vedno za petami. Kakor goba sem vpijal, kaj je počel in v mali šoli so mi bile hidravlične bagrske komande že čisto poznane. Seveda me na gradbišče ni upal jemati s seboj. A ko sem dopolnil 14 let sem v domačem podjetju že smel počitniško delati. Seveda ne s stroji, sem pa zato med počitnicami pomagal z lopato in drugim zidarskim ročnim orodjem. Po osnovni šoli sem se vpisal na celjsko 1. gimnazijo in komaj čakal, da sem dopolnil 18 let in me je oče poslal na izobraževanje in izpit za težko gradbeno mehanizacijo. Poletje sem tako ves presrečen preživel v bagrih, na valjarjih in drugih gradbenih strojih.«

Ivo je bager znal upravljati, še preden je šel v osnovno šolo.

Izpit kategorije C je sam po sebi umeven

Tisto leto so imeli pri Ribežlih toliko dela, da je izpit kategorije C, ki si ga je Ivan prav tako močno želel, moral počakati na zimo. »Saj si lahko predstavljate, kako sem se počutil, ko sem gledal tovornjak na dvorišču, voziti ga pa pri devetnajstih letih še nisem smel. Ko sem  ga opravil, sem bil eden najsrečnejših ljudi na svetu. Vožnjo osebnega avtomobila vzamem kot samoumevno in nič posebnega – tudi ne morem trditi, da pri njej posebej uživam. Dugače pa je z vožnjo tovornjaka, za to bi rekel, da jo vzamem skoraj kot hobi. Težavnejši kot so pogoji, bolj v njej uživam. In pri našem delu so pogoji večinoma zahtevni. 

Nikoli se ni spraševal, ali bo opravil izpit kategorij C in E, jasno je bilo, da ga bo opravil takoj, ko bo to mogoče.

Diplomiran inženir gradbeništva   

Šola mu je šla dobro in po zaključeni gimnaziji je vpisal študij gradbeništva ter pri triindvajsetih letih spravil pod streho bolonjski študij ter domov dobil naziv diplomiran inženir gradbeništva.

Doma sem imel vso podporo, saj je oče venomer ponavljal, da ima moje šolanje prednost pred vsem drugim. No, čisto v roku vseeno nisem diplomiral. Pomagal sem v domači firmi, veliko pa tudi 'preluftal', a tudi to mi ni škodovalo. Edino očetu je bilo mogoče včasih malo žal, da me ni malo bolj privil. Sicer mi tega nikoli ni rekel. Tako kot mi je bilo popolnoma jasno, da moram pridobiti izpit kategorije C, mi je bilo tudi jasno, da bom postal gradbenik. Po diplomi sem se zaposlil v domačem podjetju in šest let dela, karkoli je bilo potrebno. Eno mojih najljubših opravil je bila vožnja tovornjaka, nič manj me pa ni veselilo delo z gradbeno mehanizacijo, zlasti z bagri.

»Čeprav ima Iveco pogon 'samo' na zadnjo dvojno os, me še niso vlekli iz blata. Tale priklop je tukaj zato, da IVECO koga potegne iz blata,« ponosno pove Ivo.

Na terenu veljajo druge zakonitosti

»V gradbeništvu – še posebej pri nizkih gradnjah – je velikokrat pred začetkom dela do parcele treba zgraditi cesto. Preden jo utrdiš, velikokrat voziš po blatu. Za takšne vožnje je najboljši pogon na vsa kolesa, ali pa vsaj dvojna pogonska os. Oče je pred leti kupil rabljenega Iveca Trakkerja, katerega mi je zaupal. Ni ultra terenec s šestkolesnim pogonom, ima pa 450-konjskimotor in pogonsko konfiguracijo 6×4. Z njim sem se naučil osnov terenske vožnje. Na podlagah s slabim oprijemom je bistvena enakomerna vožnja – nobenega hitrega dodajanja ali odvzemanja plina, nikakor pa ne nepotrebnega ustavljanja. Polno vozilo še nekako gre, ko pa streseš tovor, moraš biti še toliko bolj pazljiv, včasih je pametno do trdne podlage odpeljati z dvignjenim tovornim zabojem, da so pogonska kolesa bolj obtežena. Sploh pa s prekucnikom ne smeš na ilovnat teren, če s sabo nimaš lopate. Ko se zakoplješ, lahko dve samokolnici grobega peska pod pogonskimi kolesi naredita čudež. Saj sem obtičal v blatu, a doslej sem se s Trakkerjem vedno uspel sam izkopati. Ampak že jutri lahko, da me bodo iz blata vlekli z buldožerjem. To je pri našem delu precej običajna zadeva,« spet s širokim nasmehom poudari Ivan.

Med lanskimi poplavami so vode ob produ in kamenju prinesle še les in obilo nesnage in vse je bilo treba odstraniti.

Na cesti so kazni

Ko znotraj gradbišča s prekucnikom prevažamo material z enega konca parcele na drugega, si ni treba beliti glave z največjo dovoljeno maso, v trenutku, ko zapeljemo na javno cesto pa šteje vsak kilogram preveč. Zlepa ne poznam voznika prekucnika, ki zaradi pretežkega tovora ne bi plačal kazni. Seveda jo je tudi Ivan: »V Nazarju so me 'potegnili' iz prometa in stehtali tovornjak. Glede na moje znanje, je NDM triosnega tovornjaka 26 ton. Policisti so mi začeli razlagati, da to drži, a le v primeru, če ima tovornjak zračne blazine – moj ima pa vagonske jeklene vzmeti. Potem osi niso bile ustrezno obremenjene – pa je šlo 1.500 evrov. K sreči ima moj tovornjak stranice visoke le meter, tako da ga je težje močno preobremeniti. No, po tem dogodku pri nalaganju bolj pazim, saj 1.500 evrov ni tako lahko zaslužiti.« 

Tridesetletni diplomirani inženir Ivan Ribežl – Ivo dela v lastnem podjetju.

Poleg Iveca ima oče še 'platonarja' za prevoz gradbene mehanizacije in še prekucnik znamke MAN, prav tako v konfiguraciji 6×4. »Tudi ta sem vozil, najraje Scanio, ki je v osnovi špedicijski tovornjak z eno pogonsko osjo in z dvižno sledilno osjo, ki pa ni krmiljena. V hribovskih območjih, kjer praviloma delamo, bi krmiljena os ne bila odveč, saj bi bil tovornjak bolj okreten, a se kljub temu nekako znajdemo. Dvignjena karela močno izboljša oprijem pogonskih koles, če pa s tovornjakom ne moremo čisto do gradbišča, se pač zadnjih sto ali nekaj sto metrov zapeljemo s strojem.«

Bolj ko je ozko, z večjim veseljem tam Ivo vozi.

Manjši projekt - manjši stres

Po šestih letih dela pri očetu se je Ivan odločil oditi na svoje. Oče mu je ugodno prodal Trakkerja in nekaj strojev, nekaj pa jih je nakupil sam. Takole je razložil: »Na enem gnoju sta težko dva petelina, zato sem ustanovil lasten s.p.. Našel sem svojo tržno nišo, in sicer, nizke gradnje – priprava gradbišč, izgradnja dvorišč, podpornih zidov – vsega, kar zahteva zemeljska dela in betoniranje. Delam tam, kjer drugi nočejo, si ne upajo ali se jim ne splača. Praviloma se odločam za manjše projekte, ki pomenijo manjši stres. Doslej sem poleg sebe zaposlil zgolj enega delavca in tudi zaradi tega se ne lotevava megalomanskih projektov. Ne vzameva več dela, kakor sva ga sposobna narediti, a sva vseeno 'zapolnjena' do jeseni.«

Bordmatik (hidravlično odpiranje in zapiranje stranice na vozniški strani) je v veliko pomoč zlasti pri nalaganju in razlaganju paletnega tovora.

Tovornjak - nenadomestljiv pomočnik

»Zgodilo se je že, da tovornjaka na gradbišču nisem rabil dva dni, a večinoma vozi vsak dan. Lani sem oziroma smo z najetimi vozniki prevozili 40.000 kilometrov, ne da bi peljali dlje kot do Spodnje Savinjske doline. Prva dva meseca po poplavah smo odpravljali škodo in čistili dolinsko dno. Material smo vozili na ogromno deponijo na dvorišču Glina. Poplava je huda reč, saj vse premeša in premeče – od lesa, železja, gradbenega materiala do avtomobilov in vse to je bilo treba odstraniti ter kasneje sortirati. Potem sva za celjski Nivo vso zimo pogodbeno čistila vodotoke – to pa ne gre brez tovornjaka.«

Takoj po poplavah in v času 'mrtve sezone' sta Ivo in Kristjan poglabljala struge in odvažala naneseni prod.

»Spomladi sem se skupaj s sodelavcem Kristjanom vrnil k običajnemu gradbenemu delu in za to leto kaže, da se nama bo dobro izšlo. Enako Trakkerju, ki ni prevozil še niti pol milijona kilometrov in računam, da bo ob rednem vzdrževanju še nekaj let zdržal. Med letošnjim poletnim dopustom ga bom prepustil mehanikom, da mu bodo privoščili malo obširnejši servis, potem pa spet gasaaaa,« z nasmehom sklene pogovor Ivan.

»Številni gradbinci manjših projektov nočejo prevzeti, jaz pa sem se zanje specializiral.«