Izplačilo nadur in kaj se šteje v delovni čas

Zakona, ki urejata to področje, sta Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) in Zakon o delovnem času mobilnih delavcev (ZDCOPMD). ZDR-1 je temeljni zakon, ZDCOPMD pa je specialni zakon, ki natančneje ureja, kaj se šteje v delovni čas mobilnih delavcev, in določa, da pomeni delovni čas – čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov, časa počitka in časa razpoložljivosti, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je tako med drugim vključena vožnja vozila, natovarjanje in raztovarjanje, čiščenje in tehnično vzdrževanje ter vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd.

 Čas nakladanja/razkladanja je potrebno šteti v delovni čas. 

Glede na to, da je v delovni čas vključena večina opravil, ki jih voznik opravlja na določeni relaciji, sodišča v konkretnem primeru ugotavljajo tudi, ali je voznik sam nakladal ali razkladal (tak primer je pogost pri prevozu vozil, ko mora voznik sam nakladati) ali pa je voznik le čakal, da mu tovor naložijo drugi na mestu naklada. V tem primeru se ta čas lahko ne bi štel v delovni čas, temveč v čas počitka. Vendar sodišča tem razlagam delodajalcev običajno ne sledijo, ampak upoštevajo predvsem izpovedbe voznikov oziroma prič. Iz novejše sodne prakse[1] izhaja, da je čas nakladanja res odvisen od tovora in strank, vendar da se večinoma zahteva navzočnost voznika, tudi ko sam ne izvaja tega opravila. Zato je tudi ta čas treba šteti v delovni čas. 

Ob tem je treba posebej opozoriti, da je stališče sodne prakse[2], da vnaprejšnja odreditev nadur ni pogoj za priznanje nadurnega dela oziroma opravljenih nadur. Delavec je do izplačila nadur upravičen, če je nadure dejansko opravil, pod pogojem, da so bile te glede na naravo in obseg dela potrebne, ne glede na to, če mu delodajalec teh nadur ni vnaprej odredil, kar ZDR-1 sicer predvideva. 

V primeru voznikov je pritožbeno sodišče že večkrat štelo[3], da je treba, kljub temu da voznik tovornega vozila od delodajalca ni bil deležen izrecnih navodil glede delovnega časa, šteti, da mu je bilo nadurno delo odrejeno, če mu je odrejena destinacija poti in časovni okvir, v katerem mora opraviti pot. V tem primeru namreč delodajalec (lahko) ve (in s tem dejansko zahteva), da mora delavec za to, da opravi odrejeno nalogo, opravljati delo prek polnega delovnega časa. To pomeni, da mora delodajalec pri organizaciji dela oziroma načrtovanju poti sam predvideti, ali bo voznik lahko to vožnjo opravil v skladu z zakonom in znotraj predvidnega delovnega časa, kot je določen v pogodbi o zaposlitvi. V nasprotnem primeru bo delavec upravičen do plačila nadur, čeprav mu tak način dela ni bil odrejen ali kasneje odobren. 

UGOTAVLJANJE OPRAVLJENIH NADUR
Pri presoji nadur je pomembno tudi vprašanje dokazovanja opravljenih nadur. Pogosto vozniki tudi sami vodijo svojo evidenco opravljenih delovnih ur in to jim služi kot podlaga za postavitev tožbenega zahtevka v sodnem postopku. Sicer velja, da mora evidence s področja delovnega časa voditi delodajalec, kar mu nalaga Zakon o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV). Za delodajalce, ki zaposlujejo voznike, pa ZDCOPMD še posebej določa, da mora delodajalec o izrabi delovnega časa hraniti tudi uporabljene tahografske vložke in prenesene podatke iz digitalnega tahografa in voznikovih kartic. 

Zaradi te obveznosti vodenja evidenc o delovnem času je delodajalec v sodnem postopku tudi dolžan konkretno navesti in tudi dokazati, kakšen obseg nadurnega dela je voznik opravil oziroma da je voznik opravil manj ur, kot trdi. To pomeni, da če voznik trdi, da je opravil nadure, je delodajalec tisti, ki nosi dokazno breme in mora poskrbeti za dokazila o opravljenih urah, da je te nadure plačal oziroma, da delavec nadurnega dela sploh ni opravil. Temu se delodajalec ne more izogniti s trditvijo, da teh podatkov nima, ker jih mora voditi na podlagi zakona.

 Dokazovanje opravljenih nadur je pogosto težavno

Iz dosedanje sodne prakse izhaja, da delodajalci najpogosteje predložijo izpiske iz tahografov in potne naloge. Sodišča tovrstne dokaze proučijo in nato angažirajo sodne izvedence, ki izračunajo nadure. Vendar se pogosto zgodi, da vozniki trdijo, da ti podatki iz tahografov niso ustrezni, ker so s tahografom manipulirali (najpogosteje z magnetom) ali pa ga niso pravilno uporabljali, torej, da sami niso pravilno vklapljali dejavnosti (ikona »postelja« in »kladivo«). Če se med postopkom ugotovi, da so bili podatki na tahografu prirejeni, potem se lahko opravljene nadure dokazujejo tudi z drugimi dokazi[4], med drugimi tudi z izpisi iz satelitskih spremljanj vozil, mesečnih poročil in potnih nalogov. Stališče sodne prakse[5] je, da je voznik upravičen do plačila nadur tudi v primeru, če je pri opravljanju dela (tudi v korist delodajalca), prirejal podatke v tahografih. Tako lahko voznik beleži le čas vožnje, ne pa tudi drugih aktivnosti, ki sicer spadajo v delovni čas. Iz novejše sodne prakse izhaja zanimiv primer[6], ko je sodišče ugotavljalo razlog, zakaj vozniki ne nastavljajo tahografa pravilno glede na aktivnost, ki jo takrat dejansko počnejo (npr. nakladanje). V tem primeru je voznik trdil, da je s tem želel »profitirati«, ker je s tem med nakladanje/razkladanjem naredil 45-minutni odmor, kar pa sicer ni dovoljeno, vendar so tako morali ravnati zaradi načina dela pri delodajalcu, ker se je »vedno mudilo«.

Če voznik ni ročno in pravilno vnašal podatkov v tahograf, tako da bi beležil delovni čas, kot zahteva ZDCOPMD (počitki, nakladi in razkladi), potem so sodišča v nekaterih primerih štela, da izpiski iz tahografa kažejo pravilno zgolj čas vožnje, ne pa preostalega dela, ki šteje v delovni čas. Za izračun preostalih delovnih ur, ki tudi štejejo v delovni čas, sodišča zato naložijo sodnemu izvedencu, da izračuna morebitno prikrajšanje pri plačilu nadur iz drugih listinskih dokazov ali pa da izvedenci sami izračunavajo čas vožnje, počitka in odmorov na podlagi relacij in pri tem upoštevajo zakonske omejitve glede voženj in počitkov. 

Tožbeni zahtevek za plačilo nadur je denarni zahtevek, kar pomeni, da na podlagi ZDR-1 te terjatve zastarajo v roku petih let od zapadlosti. K temu je treba prišteti še obresti in sodne stroške, ki jih sodišče lahko naloži v (delno) plačilo delodajalcu. Zato v teh primerih velja, da je takšne spore bolje preprečiti, in sicer na tak način, da delodajalec ustrezno organizira delo in daje jasna navodila glede pravilne uporabe tahografa in druge zapisovalne opreme. Poleg tega je za delodajalca bolj smiselno, da morebitne nadure ugotavlja sproti in preverja, ali so bile res potrebne. Če so bile, potem je bolje, da se jih obračuna pri naslednji plači in to ustrezno tudi evidentira na plačilni listi in ne s plačilom v gotovini. S tem se bo delodajalec izognil morebitnimi višjim stroškom, ki ga običajno doletijo v primeru sodnih sporov z vozniki. 

Besedilo: mag. Nina Kristarič Matjaš, odvetnica specialistka za delovno pravo; info@kristaric-matjas.si

[1] VDSS Sodba Pdp 142/2018 z dne 13. 6. 2018

[2] VDSS Sodba Pdp 142/2018 z dne 13. 6. 2018

[3] VDSS sodba Pdp 772/2017 z dne 14. 3. 2017

[4] VDSS Sodba Pdp 772/2017 z dne 14. 3. 2018

[5] VDSS Sklep Pdp 858/2016 z dne 8. 6. 2017

[6] VDSS Sodba Pdp 950/2016 z dne 18. 5. 2017