Žiga Sešel - Od nekdaj je vedel, da bo nadaljeval z avtovleko

»Nikoli se nisem spraševal, kaj bom počel v življenju. Niti pomislil nisem na to, da ne bi šel po dedovih in očetovih stopinjah. Odkar pomnim, sem se z njima vozil v kabinah vlečnih tovornjakov in pomagal v domači delavnici. Čisto samoumevno mi je bilo, da sem se vpisal na šolo za avtoserviserja v Velenju in jo v običajnem roku zaključil. Kot osnovnošolec sem že pošteno pomagal v naši domači delavnici. Ker živimo v Vinski Gori, ki svojega imena ni dobila zato, ker bi bila ravna, smo se fantje že od malih nog naokoli preganjali z mopedi. Za naše brege je avtomatik preslaboten, zato so nam bolj ustrezali Tomosovi 'štiribrzinci' – predvsem modela APN 4 in APN 6,« se Žiga z veselim glasom spominja tega obdobja.

Kako se na vlečno vozilo pravilno priveže avtomobil, se je Žiga naučil že v osnovni šoli.

Voznik od osemnajstega leta

»Zame pridobitev vozniškega dovoljenja ni pomenila samo povišanje stopnje samostojnosti, ampak tudi osnovni pogoj, da bom postal tvoren sodelavec v družinskem podjetju. Pri osemnajstih letih sem opravil vozniški izpit kategorije B in takoj nadaljeval z izpitom C, saj smo takrat doma že imeli Mercedes-Benza 814, za katerega je bilo potrebno vozniško dovoljenje za tovorna vozila. Za volanom sem od osemnajstega leta, torej to počnem že dvanajst let,« ponosno pove Žiga.

V šoli sem se naučil manjkajočo teorijo

Kot kratkohlačnik sem že znal nastaviti ventile pri motorju in praksa mi je bila v šoli mala malica. Vedel sem, kdaj je ventil odprt, kdaj je zaprt, nisem pa točno vedel, kako motor deluje in natanko kakšno vlogo ima ventil ter zakaj mora biti razmak takšen, kot je. To in podobno manjkajoče znanje so mi dali profesorji na Šolskem centru Velenje, za kar sem jim še danes hvaležen. Znajdem se tudi na terenu, saj veliko napak odpravimo, ne da bi morali odvleči vozilo – za takšne primere imamo intervencijski avtomobil.

»Tako oče kot dedek sta me jemala s sabo na vožnje in pomagal sem po svojih močeh. Takrat smo večino opravil morali narediti še ročno – treba je bilo izvleči in pritrditi rampi, da si lahko zapeljal na keson, odviti jekleno vrv in potem varno pritrditi vozilo. To sem z levo roko obvladal že kot osnovnošolec in tudi tovornjak sem obračal po domačem dvorišču ter sam raztovarjal avtomobile. Le na to sta moja mentorja budno pazila, da me nista vzela s seboj na intervencije, kadar so se zgodile hude prometne nesreče ali so bile celo smrtne žrtve,« pove Žiga.

Uravnoteženo podjetje

Že oče in stari oče nista ostala samo pri avtovleki, ampak sta zgradila tudi avtomehanično delavnico. Po desetih letih delovanja so imeli dve vlečni vozili – večjega Mercedes-Benza 814 in manjšega Iveca. Žal sta oba ustanovitelja podjetja že pokojna. Sedaj za posel skrbita Žiga in njegova mama Renata. V podjetju je zaposlenih osem ljudi, vozni park pa sestavlja šest tovornjakov in prikolica za vleko vozil. Ker so pogodbeniki zavarovalnic, imajo tudi floto več kot dvajsetih nadomestnih vozil, ki jih dajejo tudi v najem. 

Po desetih letih delovanja podjetja so pri Sešlu imeli dokaj novega Iveca in zanesljivega Mercedes-Benza 814, s katerim je slabo desetletje kasneje začel voziti Žiga.

»Večinoma vozimo za zavarovalnice in te pogojujejo tudi, da imamo nadomestna vozila. Ob tem imamo še lastno avtomehanično delavnico, ki dela tudi za trg, a je ne oglašujemo, saj imamo veliko dela tudi z našim voznim parkom. V prvi vrsti poskrbimo, da (po želji naših strank) odpravimo manjše napake in jim avtomobile usposobimo za vožnjo. Tako vedno skrbimo, da imamo na zalogi različne akumulatorje, rabljene pnevmatike različnih dimenzij, da lahko stranki zamenjamo kolo tudi med konci tedna, tako da lahko vozilo uporablja. Saj veste, kako je, pnevmatiko presekamo navadno takrat, ko vulkanizerji ne delajo,« razloži Žiga. 

»Gospod, pnevmatik teh dimenzij vam na avto ne smemo montirati, niso vpisane v homologacijo,« je mama Renata rekla stranki po telefonu – očitno obvlada tako administracijo kot stroko.

24-urno dežurstvo

Pri Sešlu vse dni v letu delajo po 24 ur. Večino tekočih zadev postorijo v dopoldanskem času, a intervencij nikoli ne moreš načrtovati. Na vprašanje, ali težko dobijo voznike in druge zaposlene, je Žiga odgovoril: »Že nekaj časa imamo isto skupino zaposlenih, ki je lepo uigrana. Polovica zaposlenih, vključno z mano, je v pripravljenosti štirinajst dni, nato pa se zamenjamo. Kakšen dan se ne zgodi nič, tako kot recimo danes, včeraj pa so se klici kar vrstili in s štirimi tovornjaki smo vozili do večera in komaj uspeli izpolniti vse naloge.«

Imajo več stojal z rabljenimi pnevmatikami različnih dimenzij. Zlasti med konci tedna pridejo prav, da se stranka lahko vozi do obiska pri vulkanizerju.

Tudi dolge vožnje so pogoste

Pričakoval sem, da s svojimi tovornjaki večinoma vozijo po okolici, a Žiga je razložil, da veliko vozijo tudi v tujino. Ko pride do nesreče ali resnejše okvare, na tovornjak naložijo nadomestno vozilo. Potem avtomobila zamenjajo in poškodovanega oziroma karamboliranega odpeljejo do delavnice, za katero se odloči lastnik ali pa v njihovo delavnico: »Ravno zadnjič sem bil v Črni gori. Vzel sem Audi Q7 in nanj pripel prikolico. Na ta način sem vseeno hitrejši kot s tovornim vozilom. Čeprav nima tahografa, sem v Črni gori prespal in se vrnil naslednji dan. Varnost je le na prvem mestu. Kadar pride do večje gneče, se nam zlahka zgodi, da nam že po Sloveniji 'zmanjka' ur in mora na pot drug voznik – konec koncev dežuramo 24 ur, delovni čas voznika pa je omejen na 13 oziroma 15 ur. 

Žiga ne pozira rad, stežka se je dal pregovoriti za ta posnetek.

Največkrat gremo po pokvarjena vozila zunaj Slovenije v države bivše Jugoslavije, Avstrijo, Madžarsko, Italijo, veliko pa je tudi voženj v Nemčijo, saj tja naši ljudje veliko potujejo tako poslovno kot turistično. Težji štirje tovornjaki – vsi znamke MAN – tako ali tako imajo tahograf. Zakon dovoljuje, da na intervencijo do 100 kilometrov peljemo brez tahografa – oziroma s tahografom na OUT, a tega večinoma ne uporabljamo. Prej, ko smo imeli še vozila s tahografi s papirnimi vložki, smo to bolj pogosto koristili. Ko je treba na intervencijo, je namreč vsaka minuta, ki jo prihraniš, dragocena. 

Kaj pa, ko odpove vlečno vozilo?

»Z veseljem bi rekel, da se kaj takšnega ne zgodi, a ni še dolgo tega, ko nam je na Primorskem obstal naš 5-tonec. Nič posebnega ni bilo, odpovedala je turbina – tudi to se zgodi – in treba ga je bilo pripeljati domov. Če imaš šest vlečnih vozil, kakor pri nas, to ni nerešljiva težava, samo kot lastnik podjetja si želiš, da ne odpove najtežji tovornjak, 18-tonski MAN – s tistim sicer sami prevažamo tovornjake – zanj bi pa morali najeti drugo vlečno službo,« s širokim nasmehom pove Žiga. 

Licenca za opravljanje prevozov in koda 95

Če imaš vlečno vozilo za potrebe svoje avtomehanične dejavnosti, ne potrebuješ licence za opravljanje prevozov, vozniki pa prav tako ne potrebujejo kode 95, a pri Sešlu ni tako: »Pri nas v približno štirih petinah primerov vozimo za zavarovalnice, s katerimi imamo sklenjene pogodbe in tu ni dvoma – opravljamo komercialne prevoze, zato smo papirno vse uredili in nimamo nobenih skrbi in težav. Za podjetje smo pridobili licenco, takoj ko je bilo potrebno, vsi, ki vozimo, pa redno obnavljamo kodo 95.«

Žiga je nadomestno vozilo zapeljal na vlečni tovornjak in ob tem rekel: »Lahko, da ga bomo že danes zvečer ali ponoči morali komu odpeljati.«

Lepota poklica in njegove temne strani

Poklic voznika tovornjaka za vleko ni z rožicami posut. Ni težav, če gre za okvaro. Takrat je posameznik, ki je v težavah še kako vesel, ko se pripelje vlečno vozilo. Ampak dogajajo se tudi nesreče s hudimi posledicami, takrat pa je zgodba popolnoma drugačna. Ob tej temi se Žigu najprej zasvetijo oči in z veliko mero navdušenja pove: »V podjetju imam veliko vodstvenih obveznosti, a če je le mogoče, grem na teren. Enostavno rad vozim, uživam, ko tovornjak 'žre' kilometre. To je čudovit poklic. Nikoli ni enako. Treba je v drug kraj, spoznaš nove ljudi, soočiš se z novo nalogo. Najbolj všeč mi je, ko mi uspe priti tja, kamor ljudje menijo, da je nemogoče priti. To še posebej velja v snežnih razmerah. Nobeno naše tovorno vozilo nima štirikolesnega pogona, zato pa imamo verige in nikoli ne obupamo. Ne le zaslužek, veliko mi pomeni tudi zadovoljstvo ljudi, ko jim pomagamo iz zagate in to nas vse polni s pozitivno energijo.«

Potem se ustavi in dosti počasneje ter tiše nadaljuje: »Je pa še druga stran. Ko pridem na prizorišče hude prometne nesreče, kjer je prišlo celo do smrtnih žrtev, je vse drugače. Sem mislil, da se bom z leti navadil, a to me vedno znova potre, sploh če gre za mlajšega človeka ali celo mlado družino, ki se v nesreči ni znašla po svoji krivdi. Žal je tudi to del življenja in ta del je prav tako treba opraviti.«

Če je treba, motorni čoln odpeljejo skupaj s prikolico.

Skoraj običajno življenje

Žiga je moral na hitro odrasti, saj je zgodaj izgubil očeta. Tudi vodenje podjetja je moral skupaj z mamo prevzeti prej, kakor je pričakoval in se zaveda, da bi bil brez njenega angažiranja težko 'zvozil': »Mama pravi, da prihaja čas njene penzije, a upam, da bo po nekaj ur na dan še vedno pripravljena preživeti v pisarni našega podjetja, saj svoje delo odlično obvlada in brezhibno opravlja.«

Ko boš organiziral piknik, dobiš gume!

Žiga je pred kratkim dopolnil trideset let. Ko si je za rojstni dan z družino privoščil kratek oddih, so prijatelji njegovega ljubljenega starodobnega Golfa II dvignili, mu odvili kolesa in odmontirali pnevmatike. Pustili so mu sporočilo, da mu jih bodo vrnili po pikniku, ki ga mora pripraviti zanje. Seveda ga bo, saj bi ga tako ali tako v vsakem primeru.

Kadar ni v službi ali dežuren, Žiga živi normalno življenje tridesetletnika in čas preživlja z ženo in sinom ter se druži s prijatelji. S sinom je vzpostavil podoben odnos, kot ga je imel sam z očetom in jasno je, da tudi mali Sešel uživa ob brnenju motorjev. Lep pozdrav. Žiga, hvala za zanimivo zgodbo in srečno, tako na cesti kot v življenju.

Žiga se večkrat odloči za tole kombinacijo – vožnja z osebnim avtom je udobna, nosilnost prikolice pa solidnih 2.200 kilogramov.