40 let štirikolesnega pogona dostavnikov

V Saharo s T2

Prvi T3 syncro so začeli serijsko izdelovati leta 1985. Toda zgodba o pustolovščinah s štirikolesnim pogonom za Bullija se je začela pisati že dosti prej – v 70. letih prejšnjega stoletja, ko je bil na mestu vodje razvoja modelske serije Transporter Gustav Mayer (1925–2014). On je imel zelo rad potovanja in izzive, zato ga je vedno vleklo s T2 v Saharo. Toda kot vemo, je imel T2 pogon samo na zadnji kolesi. In ker Gustav Mayer v nekem trenutku ni bil več pri volji, da bi svojega Bullija reševal iz peska severnoafriških puščav, je s sodelavci preprosto zasnoval T2 s štirikolesnim pogonom. Preizkusi prvega prototipa, nekateri tudi na saharskih sipinah, so potekali dobro. Leta 1978 so začeli sestavljati pet testnih vozil T2 z vklopljivim pogonom na sprednji kolesi. Vendar se je takrat življenjska doba modela T2, ki je bil predstavljen leta 1967, že bližala koncu. Zato je bil prvi Bulli, ki je dobil štirikolesni pogon, model T3.

T2: že sredi 70. let prejšnjega stoletja je T2 služil kot nosilec razvoja za VW kombi s pogonom na vsa kolesa.

Premiera modela T3 syncro leta 1985

T3 že od samega začetka ni bil mišljen le kot gospodarsko vozilo, temveč tudi kot pripomoček za velika svetovna popotovanja. Ker takšnega vozila kot prostornega kombija preprosto še ni bilo. Talna konstrukcija modela T3, ki je bil prvič predstavljen leta 1979 s pogonom na zadnji kolesi, je zato že od samega začetka omogočala prostor za kardansko gred in diferencial sprednje preme ter s tem za pogon na vsa štiri kolesa. A razvoj do želene popolnosti in robustnosti, ki bi bila večna, je zahteval svoj čas. Leta 1985 sta na trg sta prišla prvi Transporter in prva Caravelle syncro. Zaradi razvoja serije in izdelave različic s pogonom syncro je Volkswagen začel sodelovati s podjetjem Steyr-Daimler-Puch. To podjetje je v panogi veljalo za zelo kompetentnega strokovnjaka na področju razvoja in proizvodnje vozil s pogonom na vsa kolesa. Tudi zato je končna montaža modela T3 syncro potekala v tovarni Steyr-Daimler-Puch v Gradcu.

Transporter s štirikolesnim pogonom syncro z viskosklopko je leta 1985 obogatil ponudbo, ki je nenehno rasla.

Bulli kot terensko vozilo

Za razliko od testnih vozil T2 je bil T3 syncro brez vklopljivega štirikolesnega pogona, imel pa je – kar je bilo dosti udobneje – prek kardanske gredi stalno priključeno sprednjo premo. Za njeno integracijo je bila odgovorna viskosklopka, ki se je izkazala za zelo trpežno in je odlično delovala v skoraj vseh pogojih. Ena od prednosti viskosklopke je bilo dejstvo, da ni bilo potrebe po vmesnem diferencialu, s katerim so se sicer izenačevale razlike v vrtljajih med sprednjo in zadnjo premo, ker je tudi to nalogo opravljala sklopka, napolnjena s silikonskim oljem. Večdelna zaščita podvozja je tehnologijo štirikolesnega pogona varovala pred poškodbami na grobih terenih. Uporabljene so bile tudi druge vzmeti in čvrstejši blažilniki. Zato je bila lega karoserije pri modelih s pogonom syncro za 60 milimetrov višja. Pri menjalniku so se inženirji odločili za različico 4+G, ki je imela štiri klasične prestave za vožnjo naprej in posebno prestavo z zelo kratkim prestavnim razmerjem za vožnjo po terenu. Opcijsko so bili na voljo tudi zapori diferencialov sprednje in zadnje preme ter paket za slabše terene. Slednji je med drugim vključeval ojačane pogonske gredi, dušilnik nihanj v pogonskem sklopu in različne ojačitve karoserije. S takšno opremo so modeli syncro izstopali z 215-milimetrskim odmikom od tal spredaj, kotom nagiba 22 stopinj in prevoznim previsnim kotom 24 stopinj. Bulli je s tehnologijo pogona dosegal raven terenskih vozil, vendar je v notranjosti ponujal veliko več prostora in udobja za velike življenjske pustolovščine.

Eden prvih T3 16" syncro med testnimi vožnjami.

T3 s 16-palčnimi kolesi kot kesonar

Da bi bil kos najbolj ekstremnim pogojem terenske vožnje, je bil model T3 syncro od leta 1987 na voljo celo s 16-palčnimi kolesi ter obsežnimi prilagoditvami podvozja in karoserije, večjimi zavorami in serijsko zaporo zadnje preme. Z ojačitvami se je nosilnost na terenu povečala na eno tono. Odmik od tal se je povečal na 246 milimetrov (+25 mm). Do leta 1992 je tovarniške hale v Gradcu zapustilo 2.138 teh vzdržljivih vozil s pogonom na vsa kolesa – od skupno 45.478 vseh izdelanih vozil T3 syncro. Uporabljali so jih za odprave, svetovna popotovanje ter gozdarska in obrtniška podjetja. Le okrog 60 teh Volkswagnov na ravni ekspedicijskih vozil je bilo izdelanih v različici s kesonom, saj je doplačilo za pogon syncro in predelavo na 16-palčna kolesa znašalo okrog 50 odstotkov cene glede na kesonar s pogonom na zadnji kolesi. Danes je med starodobniki skoraj nemogoče najti kakšnega od teh zgodnjih pick-upov s štirikolesnim pogonom. Toda šivanko v kopici sena oz. zbirki Bullijev s štirikolesnim pogonom se da najti: na sejmu Bremen Classic Motorshow na razstavnem prostoru znamke Volkswagen Gospodarska vozila.

Razširitve kolotekov so prepoznavna značilnost 16-palčnih koles.

Leta 1993 je na trg prišel T4 syncro

Poleg kesonarja s pogonom syncro bo na sejmu Bremen Classic Motorshow razstavljen tudi pravi svetovni rekorder. Gre za model T4 Multivan syncro iz leta 1999, s katerim je ekipa znamke Volkswagen Gospodarska vozila pred 26 leti prevozila legendarno cesto Panamericana od Aljaske do Ognjene zemlje hitreje in z manj težavami kot katerikoli popotnik pred tem. A preden se je ta pustolovščina lahko začela, je bilo treba najprej razviti T4. Če se ozremo nazaj: ko je leta 1990 z modelom T4 debitirala nova, že četrta generacija Volkswagnovega Transporterja, je bila to tehnična revolucija: nova oblika, nov pogon, novi motorji, nov koncept. Bokser motor ni bil več v igri. Zamenjali so ga sodobni, tekočinsko hlajeni štiri- in petvaljni motorji, ki niso bili več nameščeni zadaj, temveč spredaj in so poganjali sprednja kolesa, kar je prineslo veliko prednosti: prtljažni prostor v T4 je bil nižji in lažje dostopen. Predvsem pa sta bila voznikov in sovoznikov sedež zdaj nameščena za sprednjo premo, kar je izboljšalo pasivno varnost. Leta 1993 je Volkswagen ponudbo dopolnil z novim modelom T4 syncro; njegova viskosklopka je zdaj moč motorja prenašala s sprednje na zadnjo premo.

Za T3 syncro je bilo mogoče kot dodatno opremo naročiti tudi zaporo diferenciala.

Osvajanje rekordov z Multivanom T4 syncro

To, da ima znamka Volkswagen Gospodarska vozila s štirikolesno gnanim T4 v svoji ponudbi ponovno eno najboljših pustolovskih vozil na svetu, je izumitelj Bullija dokazal leta 1999 z rekordno vožnjo od Aljaske do Ognjene zemlje. Dve ekipi sta se 25. septembra tistega leta odpravili na pot iz kraja Prudhoe Bay v ameriški zvezni državi Aljaska, da bi prevozili najdaljšo cestno povezavo med severom in jugom ameriške celine – Panamericano – do argentinskega mesta Ushuaia. Razen večjega rezervoarja, dodatnih žarometov na strehi in pleksistekel pred žarometi sta bili vozili po tehnični plati enaki serijskim. Eden od izzivov za ljudi in vozili je bilo dejstvo, da panameriška avtocesta zaradi potresa v Mehiki in številnih nemirov v Južni Ameriki ni bila ravno v idealnem stanju. Kljub temu je prvi T4 Multivan syncro z registrsko številko WOB AZ 152 in profesionalnima svetovnima popotnikoma Andreasom Renzom in Matthiasom Göttenauerjem na krovu na cilj pripeljal po natanko 15 dneh, 14 urah in 6 minutah ter 22.880 prevoženih kilometrih, s čimer si je zaslužil vpis v Guinnessovo knjigo rekordov. Tudi drugi T4 Multivan syncro je – z nekajdnevno zamudo zaradi hudih neurij – dosegel cilj. Rekordna vožnja z Multivanom T4 syncro je bila za znamko Volkswagen Gospodarska vozila končna spodbuda, da se loti izdelave še zmogljivejših vozil s štirikolesnim pogonom. T4 syncro je s tem spodbudil nastanek modelov PanAmericana – sprva je bil to posebni model (T4), nato posebna serija (T5), od generacije T6 naprej pa je to modelska izvedba s terensko opremo.

T4 syncro na rekordni vožnji proti Ognjeni zemlji.

Leta 2005 je na trg prišel T5 s pogonom 4MOTION

Leta 2003 je znamka Volkswagen Gospodarska vozila kot svetovno premiero predstavila model T5. Močnejši motorji in predvsem elektronski stabilizacijski program ESP so zahtevali nov sistem štirikolesnega pogona. Ta je bil na voljo od leta 2004 s prav tako novim imenom 4MOTION. Osrednji element sistema 4MOTION je bila lamelna sklopka v oljni kopeli, ki se je stiskala v aksialni smeri. Tlak sta ustvarjali dve črpalki. Večji kot je bil pritisk na lamele, večji je bil prenos moči in s tem vključenost zadnje preme. Zaradi hitrega odzivnega časa lamelne sklopke se je zadnja prema lahko vklopila brezstopenjsko šele, ko je katero od sprednjih koles izgubilo stik s podlago.

Različice 4MOTION, ki so bile na voljo pri modelih Transporter, Caravelle, Multivan in California, so imele zato pri običajnem delovanju pogon na sprednji kolesi, kar je pomenilo manjšo porabo goriva.

Poleg gospodarskih vozil so bile v ponudbi vedno tudi različice osebnih vozil, kot je ta Multivan s štirikolesnim pogonom.

4MOTION dobi elektronsko krmiljenje

Leta 2010 je bila premierno predstavljena izpopolnjena različica pogona 4MOTION z novo lamelno sklopko in visokotlačno črpalko, ki je bila elektronsko krmiljena in je v rezervoarju zagotavljala stalen tlak olja 30 barov. Zato za vklop prenosa moči na zadnjo premo ni bilo več potrebno zdrsavanje sprednjih koles. Visokotlačna črpalka je prek senzorjev sistema ESP prejela informacijo že v trenutku, ko so kolesa ravno začela izgubljati oprijem. V stotinki sekunde se je moč začela prenašati na tista kolesa, kjer je bila potrebna. Poleg tega je novi sistem 4MOTION z lahkoto obvladoval skoraj vse vozne situacije, tudi ko je bilo eno kolo v zraku – pri tem mu je pomagala opcijska zapora diferenciala zadnje preme. Od leta 2015 je bil sistem 4MOTION z elektronsko krmiljeno lamelno sklopko prilagojen za šesto generacijo modelske serije (T6), od leta 2019 pa se je uporabljal v modelu T6.1.

Za razliko od predhodnika pogon 4MOTION ne uporablja več viskosklopke, temveč ima haldex sklopko.

Tri sodobne modelske serije Bullija s štirikolesnim pogonom

Zaradi povsem novih zahtev glede raznolikosti pogonov in scenarijev uporabe se sedma generacija Bullija danes deli na tri modelske serije: Multivan, vklj. z na njem temelječo novo Californio; popolnoma električni ID. Buzz, vklj. z gospodarsko različico ID. Buzz Cargo; in novi Transporter, vklj. z različico Caravelle, zasnovano kot shuttle vozilo. Znamka Volkswagen Gospodarska vozila različne izpeljanke vseh treh modelskih serij seveda ponuja tudi s štirikolesnim pogonom: Multivan in California sta od jeseni 2024 na voljo z novim, prvim priključnohibridnim pogonom na vsa kolesa (eHybrid 4MOTION) znamke Volkswagen Gospodarska vozila; zadnja prema je tu prvič gnana izključno električno. Pri novo razvitih modelih Transporter TDI 4MOTION in Caravelle TDI 4MOTION se zadnja prema vklaplja prek elektronsko krmiljenega diferenciala. Pri modelih ID. Buzz Cargo Pro 4MOTION in ID. Buzz GTX pa so vsa štiri kolesa gnana izključno električno. Tako tudi v letu 2025 ni nobene ovire, da ne bi v Saharo odpotovali z enim od Bullijev. Tudi ti modeli ne potrebujejo nujno cest…

ID. Buzz GTX je najmočnejši Bulli s štirikolesnim pogonom vseh časov.