Alojz Radovan - Lojz se ne boji pomagati sočloveku

V Novem mestu sva z Lojzom na dvorišče Arrive pripeljala hkrati, natanko ob dogovorjenem času – saj sva vendar oba avtobusna voznika in se drživa voznega reda, pogodb ter dogovorov. Takoj sva posnela nekaj fotografij, da Lojz ne bi prekinjal pavze. 

Alojz Radovan - Lojz je avtobus začel voziti relativno pozno – po njegovem štiridesetem letu, a svojega poklica zlepa ne bi zamenjal, saj v njem uživa.

Človeška dolžnost

Pogovor sva začela z v uvodu omenjenim nesrečno-srečnim dogodkom, ki ga je Alojz komentiral takole: »To, kar sem storil, ni zgolj dolžnost avtobusnega voznika, ampak je osnovno človeško dejanje. Meni je samoumevno, da tistemu, ki je pomoči potreben, pomagam. To je bila ena izmed takšnih situacij. Je pa res, da se številni zaradi mogočih zapletov raje obrnejo stran. Zlasti v javnih medijih tako radi objavljajo negativne dogodke – recimo, kako so koga tožili, ker je pomagal ponesrečencu. Zase vem, da nikogar ne bi mogel pustiti ležati na tleh nezavestnega – sploh ne v hladnem zimskem jutru – pogledati stran in nadaljevati svojo pot, kakor da se ni nič zgodilo.

Potem sva se posvetila njegovi zgodbi, saj mi je že po telefonu povedal, da v svojem delu uživa in da mu ni nič težko, samo da je za volanom. 

Z dvanajstmetrskim Intourom se ne prestraši še tako ovinkaste in strme ceste.

Zakaj voznik?

»To je dolga zgodba,« je začel: »Doma sem na kmetiji in že kot otrok sem občudoval traktorje ter se domačega naučil zelo zgodaj voziti. Kljub mojem navdušenju nad vožnjo, smo se doma dogovorili, da sem šel v uk za trgovca. Potihoma sem računal, da me bodo v vojski odredili med voznike, a iz te moke ni bilo kruha. Po vrnitvi domov sem najprej delal kot trgovec v Jeklotehni in kasneje pri Merkurju, a sem ostal v isti trgovini. Celjsko Jeklotehno je namreč prevzel kranjski Merkur. Trgovski poklic mi je bil čisto všeč. Če se je le dalo, pa sem s službenim dostavnikom – kesonarjem – kupcem na dom vozil plačano blago.« 

V začetku novega tisočletja je začelo pri Merkurju škripati in Alojz je ocenil, da je čas za plan B. Vpisal se je v avtošolo in po vrsti opravil izpite kategorij C, E in D. Ni ostal pri tem, saj je nadaljeval z izobraževanjem na področju težke gradbene mehanizacije in pridobil ustrezne kvalifikacije. S 'papirji' v žepu je začel iskati delo, primerno svojim novim znanjem.

Mladi Lojz je računal, da ga bodo za služenje vojaškega roka dali med voznike, pristal pa je med graničarji na srbsko-madžarski meji.

Gradbeni delavec

Pri 34 letih je imel vsa mogoča vozniška in druga dovoljenja – še izpit za voditelja čolnov je opravil, doda ob širokem nasmehu – a prav nobenih praktičnih izkušenj. Delodajalci pa so zahtevali prav slednje. 

»Ni bilo enostavno,« se zamisli Alojz in nadaljuje: »Takrat bi številni radi postali vozniki. V velikem številu so iz držav bivše Jugoslavije prihajali izkušeni mojstri svojega poklica. Šele leta 2004 sem dobil delo v gradbenem podjetju. Začel sem z dvoosnim prekucnikom MAN, potem sem skakal s tovornjaka na tovornjak, s stroja na stroj. Užival sem, a odsoten sem bil cele dneve, tako da sem doma le stežka kaj postoril. Če sem potreboval dopust, pa so šefi velikokrat rekli, da naj kar grem, saj novi vozniki čakajo v vrstah, da bi dobili delo.«

Prvi avtobus, ki ga je vozil, ko je dobil delo pri Veoliji, je bil podoben Mercedes-Benz O 404, ki so ga v devetdesetih letih izdelali pri Avtomomtaži.

Voznik avtobusa

Po šestih letih v gradbeništvu se je prijavil na razpis Veolije, kjer so iskali voznike. Prvo leto je dobil delo zgolj za polovičen delovni čas, saj niso imeli večjih potreb. Naslednje leto so ga zaposlili za poln delovni čas in tako je ostalo tudi, ko je podjetje prevzel sedanji lastnik Arriva. Večinoma je vozil šolsko linijo, ker pa tam ni drugih linij, je prevažal tudi druge potnike. Občasno vozi redne proge. Poleti, ko so dopusti in ni pouka, pa tudi mestne, primestne ali medkrajevne linije – kjer se pokaže potreba.

»Nobeno vozniško delo mi ni odveč. Tudi izlete vozim – od šolskih do sindikalnih. Pri slednjih se zgodi, da se zavlečejo, potem so pa težave, saj delovni čas voznika ne sme preseči petnajst ur. Toda v veliki večini primerov mi s pomočjo turistične vodnice ali vodnika uspe veselo družbo pripeljati domov, preden bi utegnil kršiti zakon – a po koroni je izletov manj.

Otroci so hvaležni potniki, je pa res, da tudi prevažanje šolarjev ni vedno najenostavnejše opravilo. Največkrat so težave s poslušnostjo romskih otrok. Otroci pač morajo sedeti in biti privezani, a če ti dva 'junaka' paradirata po avtobusu, ti hitro 'sesujeta' avtoriteto. Na poti v šolo in nazaj sem z otroki sam, a tudi na izletih, ko skupino spremljajo učitelji, ne gre vse gladko. Toda tudi to vedno uspemo prebroditi,« to temo optimistično zaključi Lojz.

Alojz pravi, da je desetletni Mercedes-Benz Intouro za delo, ki ga opravlja, popolnoma ustrezen.

Napredek je velik

Avtobus sicer vozim zgolj desetletje in pol, a v tem času se je marsikaj spremenilo. Prvi, ki sem ga dobil, je bil takrat dobrih deset let star v Avtomontaži izdelan Mercedes-Benz O 404. Glede udobja ne morem reči žal besede, a vseeno so danes vozniški sedeži boljši. Sem pa imel srečo, da ga je poganjal osemvaljnik, in da se je po Gorjancih zaradi tega vzpenjal kot divja koza. Ni imel retarderja – zgolj motorno zavoro, ta pa je zahtevala drugačen način vožnje. Navzdol sem moral voziti pri za današnje čase zelo visokih vrtljajih, da je kaj zalegla. Po moje so v tem tisočletju največji napredek doživele klimatske naprave, ki so sedaj učinkovitejše in manj potratne. Vozniku pomaga množica elektronskih pomočnikov, zaradi katerih je vožnja bolj varna in manj naporna ter utrujajoča. Zlasti pri turističnih vožnjah je navigacijski sistem postal praktično nepogrešljiv, zelo koristno je opozarjanje na nenamerno zapuščanje voznega pasu. Avtomatizirani in avtomatski menjalniki prav tako precej doprinesejo k lažjemu upravljanju velikega vozila in so zdaj že tako dovršeni, da res pretikajo kot najboljši vozniki. Ne morem tudi mimo predvidljivih (pametnih) tempomatov. Ti poskrbijo, da je ob tekoči vožnji poraba goriva kar se da nizka.«

Šeststopenjski ročni menjalnik se lepo pretika.

Po hribih je retarder eden izmed pomembnejših pripomočkov

»Ker vozim šolsko linijo po Gorjancih, nimam najsodobnejšega avtobusa. Vozim desetletje starega Mercedes-Benzovega Intoura z vsega 280 'konjički' za zadnjo osjo. Vesel bi bil, če bi jih bilo nekaj več, saj moram ob vročih popoldnevih na najstrmejših klancih za kratek čas izključiti klimatsko napravo, da ne pregrejem motorja. Ker so ceste ozke z obilico drevja in grmovja ob njih, tudi ne pričakujem, da bi dobil kakšen nov, bleščeč avtobus. S tem sem čisto zadovoljen, predvsem zato, ker ga naši avtomehaniki odlično vzdržujejo. Sicer pa so Intouri poznani kot trpežni avtobusi, ki svojim lastnikov zlepa ne delajo sivih las. Ker vozim otroke, so vsi sedeži opremljeni z varnostnimi pasovi in avtobus izpolnjuje vse zahteve za tovrstne prevoze.

Na Bršljinu ima Arriva parkirne prostore za svojo novomeško avtobusno floto, v avtomehanični delavnici pa skrbijo, da so vozila vedno tehnično neoporečna.

Včasih so bili v avtobusih sprevodniki, sedaj pa vozniki opravljajo tudi to delo.

Menjalnik je še ročen, a ga je veselje pretikati, zavore so dovolj zmogljive, le tempomat je še običajen. Toda, za vožnjo po ozkih hribovskih cestah ga nikoli ne vključim. Moj avtobus tudi nima opozarjanja na nenamerno zapuščanje voznega pasu, še manj pa samodejno vožnjo med črtama. Ceste, po katerih vozim vsak dan, so tako ozke, da bi bil le v oviro in prav gotovo bi ga izključil, saj moram na številnih ovinkih vsaj malo zapeljati na nasprotni vozni pas. Poleg volana in menjalnika je zame najpomembnejši elektro-magnetni retarder, ki mu vsi po vrsti pravimo (po proizvajalcu) kar Thelma. Brez njega bi zavore verjetno 'skuril' že v mesecu dni, tako pa pedal pritisnem predvsem takrat, ko moram avtobus popolnoma ustaviti. Pri prevozu ljudi moramo na intenzivno zaviranje tako ali tako pozabiti. Ja, ljudi je treba prevažati čisto drugače kot pesek,« se v svojem značilnem slogu Lojz pošali tudi ob koncu najinega pogovora. 

Drži, se popolnoma strinjam. Lojz, želim vam obilo veselja za avtobusnim volanom še naprej in veliko srečnih kilometrov!

»Poglejte, kako lepi so sedeži po desetih letih uporabe – tako vozniki kot avtomehaniki skrbimo, da vse poškodbe sproti odpravljamo,« pove Lojz.