Življenje z Unimogi

Pavle ima namreč podjetje UNIMOG Logonder, ki ga je ustanovil leta 1996, v njem pa se zlepa ne ustrašijo nobenega izziva. Specializirali so se za zahtevna višinska dela z dvigali, zahtevne poseke in zimsko službo. Takole je povedal: »Zato, ker delamo z Unimogi in imamo zanje odlično opremo, pridemo tja, kamor drugi nočejo ali pa ne morejo. Je pa težko biti z Unimogi cenovno konkurenčen. Če imaš na tem vozilu montirano dvigalo, z njim ne moreš voziti tovora – razen s prikolico. Če bi imel takšno dvigalo na triosnem tovornjaku, bi ob tem še vedno lahko peljal več kot 5 ton materiala.«

Zahtevna dela visoko nad železnico

Na Unimogu U 500 ima nadgrajeno dvigalo z dolžino roke 29 metrov s 3-metrskim podaljškom. Trenutno delajo za Hrvaške železnice, in sicer, na odseku med Reko in Draževom nameščajo zaščitne mreže proti padanju kamenja. Ker gre za povezavo Zagreb–Reka, si ne morejo privoščiti ustaviti prometa. Ustavijo ga le med poldnevom in šesto uro popoldne in ta čas lahko fantje delajo. To je bil razlog, da sva se dobila v torek ob devetih zvečer. 

Trenutno dela za Hrvaške železnice – na delovišče ga pripeljejo z vagonom, ki ga vleče drezina.

Vsega so krivi Švicarji

Pavle se je rodil na kmetiji v Crngrobu, kjer obdelujejo 12 hektarov svojih površin in še nekaj najetih, saj imajo v hlevu 26 glav goveje živine. Ker je vedno potreboval izzive, je ob kmetijskih opravilih počel še marsikaj. Tako je med drugim bil alpinist. Svoje v skalovju pridobljeno znanje je hitro začel koristiti za dobro plačana višinska dela. Samo v šoštanjski elektrarni je več kot desetletje vzdrževal dimnike. Toda alpinizem ga je še vedno privlačil. Plezat je hodil tudi po drugih alpskih deželah. Ko je tako v Švici po sestopu s stene sedel na travi, je skoraj dve uri gledal, kako so z Unimogom kosili robove ob cesti in si pri tem obljubil: »Takšen stroj bom kupil takoj, ko bom zbral dovolj denarja.«

S prvim je kosil

Kar je rekel, je tudi uresničil. V prvi polovici leta 1996 je kupil prvega Unimoga (model 1000) in z njim začel kositi brežine ob cestah za Cestno podjetje Kranj. Do zime je sam izdelal prvi snežni plug in dobil delo tudi za hladno obdobje leta. Tako je nekaj časa poleti kosil, pozimi pa plužil. Nakupil je odlično opremo in več Unimogov, tako da je širil svojo dejavnost.

Traktor ali tovornjak
Ko je Pavle kupil prvega Unimoga, še ni imel vozniškega dovoljenja kategorije C. Zato ga je registriral kot traktor – konec koncev je z njim kosil travo. A ko ga je ustavil policist, mu je rekel: »To ni traktor, to je popolnoma enako vozilo kot tistile polpriklopnik, ki se pelje po cesti proti nama.«
»No, potem pa naj zapelje tjale na travnik in ga pokosi,« je ustrelil Pavle.
Nekajkrat se je s policisti še prerekal, potem pa je opravil izpit kategorij C in E in pozneje še ustrezno poklicno kvalifikacijo, izpit za spremljevalca izrednih prevozov, organizatorja prevozov ...

Čiščenje snega postane osnovna dejavnost

Sčasoma je čiščenje zasneženih cest postalo njegova osnovna dejavnost: »V najboljših časih sem imel sedem Unimogov. Ves čas nisem imel nobenega zaposlenega, saj sem z vozniki imel pogodbena razmerja. Večinoma so bili to profesionalci, ki pozimi niso toliko vozili s svojimi tovornjaki, ta čas pa sem jih najel za pluženje in posipanje cest. Leta 2010 sem tako skupaj s kooperanti skrbel za prevoznost 320 kilometrov cest, k čemur moram prišteti še pločnike in druge javne površine. Seveda takšnega obsega storitev nisem zmogel zagotavljati sam, zato sem imel ta čas kar 25 kooperantov. Po tem letu se je obseg tega dela zmanjševal, saj so se javna podjetja dobro opremila in prevzela večji del posla. Ampak kadar je snega toliko, da jim ne uspeva, me najamejo, da sneg odstranjujem s snežno frezo.«

Takole so postavljali zaščitne mreže na Učki.

Unimog + specialno znanje = nov posel

Potem sem združil svoje znanje iz prejšnjega obdobja – delo na višinah in možnosti, ki jih ponuja Unimog. »Svojega U 500 sem nadgradil z dvigalom in odtlej so zahtevna dela na višinah moje temeljno delo ter vir zaslužka. Ker želim izkoristiti Unimogovo vsestranskost, nisem hotel dvigala priviti neposredno na šasijo, ampak sem v podjetju Arko, slovenskem zastopniku znamke HIAB, težil tako dolgo, da so mi dvigalo pritrdili na križni nosilec s štirimi podpornimi nogami. Sedaj samo odvijem štiri velik vijake in šasijo s kabino odpeljem izpod dvigala ter vozilo koristim za kakšna druga opravila.« 

»Konjenica« sedmih Unimogov, pripravljena za delo.

Ko ob nepravem času poči pnevmatika
Čeprav ima Pavle z Unimogi bogate izkušnje, se vedno primeri kaj nepričakovanega. Lansko leto je imel resno težavo: »Dvigalo sem peljal na Uskovnico (Pokljuka) in pod največjo strmino srečal voznika, ki se je pripeljal s tovornjakom konfiguracije 6×6. Povedal je, da je šlo gor in dol brez težav in brez verig. S svojim strojem sem se zapodil navzgor in na najbolj strmem delu mi je počila guma. Unimog se je najprej ustavil, potem pa začel počasi drseti nazaj. Videl sem, da me nese proti veliki snežni kepi in držal pesti, da bi jo zadel. Potegnil sem ročno zavoro, ugasnil motor in menjalnik pustil v prestavi. Za kratek trenutek je pomagalo, ravno toliko, da sem iz kabine skočil na podstavek dvigala ter pod zadnji kolesi vrgel verige, ki so bile na njem. Zadeva se je ustavila. A zdaj je bilo treba menjati kolo, ki tehta 150 kilogramov. Ko sem spustil na tla kovinski nogi, da bi rezervno kolo dvignil z dvigalom, je zadeva spet začela rahlo drseti. Z veliko kovinsko palico sem prebil led do ceste, potem sem to šele lahko varno storil.«

Do leta 2010 je bilo čiščenje in posipanje cest osnovna dejavnost podjetja.

Ob visokem snegu ga še vedno pokličejo na pomoč z njegovo snežno frezo.

»Unimog je odličen stroj, toda ta odličnost ima ceno. Vedno vse dela na prvi ukaz. Če je treba pri hitrosti 70 km/h vključim prednji pogon, prav tako med vožnjo vključim zaporo diferenciala. Vozila so izjemno vzdržljiva in zanesljiva, a ko pride do okvare, to nikoli ni poceni. Ko sem kupil prvega, sem si mislil, da je hudičevo drag, a popravljanje je še bistveno dražje. V tem času sem se na svojih vozilih naučil vzdrževanja in popravljanja teh strojev, tako da vse servise in popravila opravimo doma,« razloži Pavle in še doda, »pri starejših modelih vse postorim sam, kar se tiče mehanike, mi ta ne povzroča nobenih težav. Za novejše, ki imajo obilico elektronike, pa za slednjo rabim zunanjo pomoč. Pri novejših je več okvar na elektroniki kot pri mehanskih sklopih«.

Pavle Unimoge vzdržuje sam, pri tem mu z velikim navdušenjem pomaga sin Jaka.

Če se na božič zlomi spojna os
»Takrat, ko so bile najhujše snežne padavine, sem zmeraj držal pesti, da bi Unimogi in oprema zdržali. Večinoma res nismo imeli težav, a tu in tam se je le zgodila kakšna okvara. Ravno na božič sem zlomil vezno os menjalnika – tista, ki je privita na kardan med motorjem s sklopko in menjalnikom. Čeprav je bil čas med božičem in novim letom, ko v Avstriji le redkokdo dela, sem se odpeljal v Celovec na Mercedes-Benzov servis, kjer me je pričakal sam lastnik. Dal sem mu zlomljeno os, on pa je rekel, da se bo potrudil. Niti do doma se še nisem pripeljal, ko me je že poklical, naj pridem ponjo. Pri temperaturi -18 oC sem jo zmontiral in naslednji dan s tem Unimogom spet čistil cesto. Eden izmed tamkajšnjih prebivalcev ni mogel verjeti očem, saj je videl, da smo ravno tega Unimoga prejšnji dan naložili in odpeljali domov,« s komaj opaznim zadovoljnim nasmeškom pove Pavle.

Podiranje dreves na neugodnih mestih je le ena izmed dejavnosti, ki jih obvlada Pavle. 

Še naprej se vidim v tem poslu

»Moj Unimog 500 je že v letih in ima na grbi okoli 35.000 delovnih ur, ampak je še popolnoma uporaben – to je posebej dobra lastnost teh terencev znamke Mercedes-Benz. Se bom pa moral posodobiti, da bom ob teh strojih dokupil še kakšen tovornjak z dvigalom, s katerim bom lahko prevažal tudi tovor – predvsem material, ki ga potrebujem pri svojem delu,« razmišlja Pavle.

Pri tem nič ne omenja štirinajstletnega sina Jaka, ki nama je ves čas najinega pogovora delal družbo in so se mu oči ob vsaki omembi Unimoga zabliskale. Tudi podatke o različnih modelih je kar streljal in tudi dosti praktičnega znanja je nabral. Pavletu ne uspe oditi v garažo, ne da bi mu bil Jaka tik za petami. Mislim, da je že prepozno. Jaka je po moje pošteno okužen z Unimogovim virusom. Konec koncev bodo vedno potrebne storitve na zahtevnih terenih in pri Logondrovi družini to očitno obvladajo.

Oče in sin, navdušena nad Unimogi – Jaka komaj čaka, da bo (tudi uradno) smel za volan Unimoga in na cesto, pod očetovim nadzorom pa že sedaj pokosi kakšen travnik na ravnem.