Zgodbe iz kabine: Stanislav Ocepek - Chief

Besedilo: Emil Šterbenk   Fotografije: Arhiv Ocepek, E. Šterbenk

Frajer

Stane se je rodil tri leta pred mano (1959). Ko sem pri šestnajstih obiskoval drugi letnik gimnazije, je bil on že avtomehanik v rudniškem avtoparku in se po Velenju vozil z MZ-jem. Ker je naravno skodran, je imel frizuro kot Jimi Hendrix, da sploh ne vem, kako mu je na tisto gnezdo uspelo natakniti čelado. Takrat sem vedel samo, da ga kličejo Chief. 

»Za Chiefa me je krstil moj (žal) pokojni prijatelj Milan Čremožnik že v celjski šoli za avtomehanike. Če sem iskren, se niti ne spomnim zakaj,« je pogovor začel Stane. »Veš kaj,« sem rekel, »če pogledaš šolske slike, te je bilo skupaj dvakrat več kot tvojih sošolcev – tako v višino kot širino. Me prav nič ne preseneča, da si dobil ta indijanski vzdevek,« sem mu odgovoril malo v šali, malo pa zares. 

Ob šoli za avtomehanika je Stane za vsak primer obiskoval še šestmesečno šolo za voznika, saj je bil to takrat pogoj, da si lahko vozil v podjetju (kvalifikacija). Potem je ta 'čupavi' frajer izginil, saj so ga poklicali v vojsko.

Ker je motocikel obvladal že pred služenjem vojaškega roka, mu vožnja vojaškega BMW-ja ni delala težav.

Vojaški prometni miličnik 

Na naboru so ga določili za vojaško prometno policijo, torej je šel najprej v Črno goro. Tam je kljub »papirjem« moral dokazati znanje vožnje motocikla, zraven pa so mu v rožnato knjižico vpisali še kategoriji C in E. Praktični del je opravil z legendarnim TAM-om 5000, potem pa je vozil tudi terenskega TAM-a 110 T 7. Po urjenju so ga premestili v Srbijo. »Ko sem prišel v Kraljevo, sem v kasarni že prvi dan naletel na Milana Čremožnika. To je bilo, kakor da bi zadel na loteriji,« še danes z navdušenjem pove Chief. Milan je šel k vojakom tri mesece pred Stanetom, zato je tudi prej slekel vojaško uniformo in se prijavil na delovno mesto voznika v Intereuropi. Že v vojsko mu je pisal, naj stori enako, saj je delo odlično, plača pa tudi dobra. 

TAM 110 T 7 je bil leta 1979 sodoben terenski avtomobil, le v družbi s Chiefom je bil videti kot kombi. 

Oktoberfest zna biti drag

Na poti na sever Nemčije sta se z Milanom odločila narediti postanek v Münchnu. Nameravala sta parkirati pri železniški postaji, a ni bilo prostora. Mercedesa sta zato zapeljala kar na pločnik, saj sta računala, da se bosta v treh urah vrnila. Dobre volje sta prišla na mesto, kjer sta pustila tovornjaka, a tam ni bilo ničesar. Ko sta naletela na prvega policista, sta mu začela razlagati, da so jima očitno ukradli vozilo. Policist se je nasmehnil in rekel: »Ni strahu, niso vama ga ukradli. Točno vem, kje je, a da ga bosta dobila nazaj, bosta morala odpreti denarnico. Če v Nemčiji postavimo znak prepovedano parkiranje, to pomeni, da je parkiranje prepovedano.« In sta plačala. Kazen je znašala 40 mark, vlečna služba 160, nekaj malega je vzel pa še taksist. Stane zaključi: »Na Oktoberfestu je bilo super, ni pa bilo poceni.« 

Pripravnik pri Intereuropi

»Čeprav sem razmišljal, da bi se zaposlil v premogovniškem avtoparku, sem se odločil poskusiti v Kopru in mi je uspelo. Moja prva fura je bila v Pariz z Mercedesom 2226. Seveda nisem peljal sam, saj je takrat vsak vajenec moral pol leta voziti z izkušenim mačkom. Nato sem bil nekaj časa sovoznik na starem prikoličarju s kubično kabino (Mercedes 2224) in vozil večinoma mineralno vodo iz Radenske. Potem sem postal sovoznik v Mercedesu 2226 s polpriklopnikom. Po koncu pripravništva sem si po Čremožnikovem zgledu izboril svojega solo FAP-a 1113. Le nekaj jih je bilo in to so bili edini tovornjaki, ki niso bili polakirani v zeleni Intereuropini barvi, ampak v rumeno-oranžni. 

S sodelavcem in prijateljem Čremožnikom sta hitro prišla do skoraj novega mercedesa 2226.

V duetu

»FAP-a sem vozil manj kot leto, saj se jih je vodstvo hitro znebilo. Enako se je zgodilo Milanu in združila sva moči ter kot mulca dobila skoraj novega Mercedesa 2226 s staro polprikolico Gorica s krmiljeno zadnjo osjo (jeklena vrv). Bila sva navdušena, da sva prišla do takšne mašine. Kmalu sva dobila eno izmed novih nizkopodnih polprikolic. Volumen je že bil, volumen, ampak zavore so se hitro pregrele. Ker je ta serija imela še kolesa na žabice, je bilo treba vijake stalno preverjati, sicer je šla zračnica. Cerada je bila hudičevo visoka in težka, tako da je bila sreča, da sva vozila dva,« se Stane prestavi okoli štirideset let nazaj. 

Milan Čremožnik, s katerim sta složno vozila dvanajst let. 

V osemdesetih letih je bilo na tovornjakih že bore malo dvočlanskih posadk, a Stane in Milan sta družno vozila debelih dvanajst let in si pri tem drug drugemu nista rekla žal besede. Letno sta prevozila 160 do 180 tisoč kilometrov in še katerega zraven, zato so jima to dovolili. Po Mercedesu, s katerim sta prevozila malo manj kot milijon kilometrov, sta presedlala na MAN-a 281 – prav tako z nizkopodno prikolico. Naslednji je bil Iveco Turbostar, za njim pa Mercedes 1933. Še dlje bi bila vztrajala tako, a so dali vsakemu svoj tovornjak. 

Nesreče so del vozniškega vsakdana

Ko je začel voziti sam, se mu je v Iraku primerila zelo huda nesreča. Čeprav je bil popolnoma nedolžen, je v njihovem zaporu »odsedel« štiri mesece. »O tem najraje ne bi govoril,« je povesil pogled in se zazrl nekam v daljavo, »a žal je tudi to del vozniškega življenja. Razmere v tamkajšnjih zaporih so bile grozovite. Še danes sem srečen, da sem vozil pri Intereuropi, kjer so poskrbeli za svoje ljudi. Iz Ljubljane so poslali komercialista, ki je najel iraškega odvetnika, da je pomagal do oprostilne sodbe. Kolegi vozniki so pridno podkupovali paznike s cigaretami in viskijem, kadar so pripeljali mimo. Če ne bi bil zaposlen na tako dobri firmi, bi bil tam doli verjetno zgnil.«

Nikoli več vzhodneje od Beograda

Domov so ga spravili z letalom in s svojim delom je nadaljeval, a o Bližnjem vzhodu ni hotel več slišati. Odtlej je vozil izključno po Evropi – od Skandinavije do Grčije in Portugalske. »Največ sem vozil v Veliko Britanijo. Kjer sem bil natanko 93-krat. Z veseljem sem s sabo vzel ženo ali hčerki, da sem se jim malo odkupil za mojo nenehno odsotnost. Velikokrat sem s sabo vzel tudi kakšnega prijatelja, ki še ni bil v Angliji. 

Kaj se je spremenilo od leta 1980? »Zame so od tistega časa pri tovornjakih najpomembnejša pridobitev zavore. Če se spomnim, kako smo se vozili navzdol s tiflader'cami, ki so imele majhna kolesa in temu primerno manjše zavorne bobne, motorne zavore pa skoraj niso imele učinka. Če smo hoteli preživeti, smo se marsikje morali spuščati s 30 kilometri na uro ali celo počasneje. Na področju komunikacije pa je primerjava nemogoča. Od začetka smo na kakšnem tovarniškem dvorišču čakali telekse, pozneje fakse, iskali smo javne telefonske govorilnice in hodili telefonirat na pošte. Pri Intereuropi smo bili med prvimi, ki smo dobili tiskalnike za potne naloge. Po mobitelu sem dobil sporočilo, iz tiskalnika pa je prilezel podoben papir kot iz trgovske blagajne, na katerem smo dobili vse črno na belem. Vsi smo imeli po kabinah na desetine mestnih zemljevidov in avtokarte različnih držav. Sedaj pameten telefon vse to nadomesti in preseže. In če ga voznik kaj lomi po cesti, zna tovornjak preprečiti marsikatero človeško napako,« Stane strne svoje misli.

Iveco je bil prava zverina

»Zadnji velik tovornjak, ki so mi ga namenili pri Intereuropi, je bil Iveco Eurostar. Ta je bil konec dvajsetega stoletja s 480 konjskimi močmi prava zverina. Vgradili so mu veliko elektronskih komponent, tako da je občasno kakšna malenkost odpovedala, a za voznika je bil odličen – s prostorno in visoko kabino, tihim delovanjem in dobro opremo. Le apetit je imel velik, a takrat smo temu posvečali manj pozornosti kot danes,« se nasmehne Stane.

»Najraje se peljem v MAN-u, menim, da je pisan na kožo voznikom močnejše postave. Tale mi je še posebej všeč zaradi 580 konjskih moči pod kabino,« pravi Stane.

Obilna mera stresa in leta so mu malo načela zdravje, tako da je proti koncu delovne dobe vozil manjše tovornjake in spremljal izredne prevoze. Rad pove, da je leta 2006 Slovencem pripeljal evropski denar (razvažal je evrske kovance). Kodo 95 še vedno vzdržuje in občasno pogodbeno pelje do Italije ali po Sloveniji ter zaključi: »Saj veš, kakšen užitek je sedeti za volanom visoko nad tlemi, posebej če gre za MAN-a s 15-litrskim motorjem!«

Vem, te razumem, mi ni treba prav dosti razlagati. Pa srečno vožnjo, Chief!