Test: Amarok V6

Ker Amarok nima reduktorja, namesto tega njegovo vlogo odlično opravlja osemstopenjski avtomatski menjalnik, ki omogoča vrhunske zmogljivosti. Za Amaroka bi lahko dejali, da združuje najboljše iz sveta pickupov, terenskih in potniških avtomobilov. Če je na terenu doma (odveč mu hodi le njegova velikost), se tudi neobtežen na avtocestah pelje nič kaj terensko in nudi prostor petim potnikom. Ob polni kabini lahko na tovorni del vozila naložite še približno 300 kg tovora. Če je v avtomobilu samo voznik, lahko brez škode za podvozje in brez strahu, da ga bodo oglobili, zaboj obremeni s 600 kg.

Prijetna simfonija šestvaljnika
V času, ko večina proizvajalcev tudi v poltovornjake namešča motorje z manjšo prostornino, lahko pri Amaroku izberete tudi šestvaljno različico, ki je, roko na srce, pisana na kožo takemu vozilu. Premikanje vozila poteka dinamično, vožnja po izredno strmih in blatnih terenih pa je otročje lahka. Avtomobil je z lahkoto speljal iz globokih blatnih močvar in to kljub dejstvu, da ni imel nameščenih terenskih pnevmatik. Pretvornik navora nadomesti reduktor in vozilo počasi, brez zdrsavanja, leze navkreber. Če vključimo zadnjo diferencialno zaporo, je zgodba še boljša. Sistem proti zdrsu koles dobro opravlja svojo funkcijo in posameznemu kolesu dovoli le nekaj centimetrski zasuk v prazno, potem pa že posreduje elektronika. Kljub litru delovne prostornine več kot pri štirivaljni različici, poraba goriva ni bistveno večja, motor teče tiho in uglajeno in s prijetno šestvaljno simfonijo. Največji navor je na voljo pri 1.250 vrt./min., največja moč pa pri 3.000 vrt./min.

Asfaltna zgodba
Notranjost kabine je (z izjemo trde plastike) izdelana solidno. Dobro se v roke poda v usnje odet večopravilni volanski obroč, sedeži so ravno prav trdi in nudijo dovolj opore tudi ob nemirni terenski vožnji. Dobra je tudi zvočna izolacija. Pri višjih hitrostih nekaj hrupa dodajo stranice tovornega zaboja, a ta se da zmanjšati, če ga pokrijemo. Avtomatski menjalnik s hidravličnim pretvornikom navora pretika izredno hitro in natančno – brez sunkov in upada moči. Delovanje motorja in menjalnika je podrejeno kar najnižji porabi goriva. Med defenzivno vožnjo Amarok vozi po naseljih 50 km/h v šesti prestavi, pri 70 km/h pa prestavi že v osmo in nadaljuje s 1.200 vrt./min. Če po koncu omejitve zlagoma pospešujemo, sploh ne pretakne navzdol. Ob »pohojenem« plinskem pedalu lahko za bliskoviti pospešek prestavi celo v četrto prestavo. Ob kickdownu pretika pri tik pod oznako 4.000 vrt./min. – bliskovito, učinkovito, a brez sunkov!

»Grand« Canyon 
Testni Amarok je bil opremljen s paketom opreme Canyon. Vsekakor najbolj opazen in na terenu zelo uporaben del te dodatne opreme so, poleg bolj ali manj kozmetičnih dodatkov, LED-luči na strehi. Količina svetlobe, ki jo proizvajajo, je enormna – iz noči naredijo dan. Osebno sem jih preizkusil ponoči v gozdu in dežju in resnično zagotavljajo pregled nad okolico. Toda žal le v smeri vožnje. Če je treba z vozilom zapeljati vzvratno, pa je zgodba nekoliko bolj »temačna«. Za dobro vidljivost sta tu še biksenonska žarometa in meglenke, za preglednost pa vzvratna kamera in Park pilot (senzorji, ki merijo oddaljenost od predmetov in to prenašajo na sliko osrednjega zaslona). Tempomat je klasičen – ne radarski. Ukazuje mu leva kombinirana obvolanska ročica. Sprednja zavorna koluta sta 17-palčna, vozilo zna zavirati v sili in ima pripomoček za varno spuščanje po strmini. Privili so vlečno kljuko, ki jo vidite na zaslonu in enostavno priključite prikolico. Vgradili so navigacijski sistem in radio s solidnimi zvočniki, režama za SD-kartici, USB-vtičnici in še kaj. Torej, če potrebujete poltovornjak, je vsekakor vredno razmisliti o Amaroku s trilitrskim motorjem in osemstopenjskim avtomatskim menjalnikom ter stalnim štirikolesnim pogonom. Ta vas zagotovo ne bo pustil na cedilu v še tako neprijaznih okoljih. Če že pride do tega, pa lahko še vedno posežete po bolj terenskih pnevmatikah, vitlu in še čem. Vendar pa je to že druga zgodba.

Tehnični podatki