Voznik že 40 let

Ker ga za konec tedna ni bilo doma, sva se dobila v nedeljo zvečer, v ponedeljek navsezgodaj zjutraj pa sva se dogovorila za fotografiranje, saj je moral čim prej na razkladanje, potem pa sta ga že čakali nova stranka in nova pot. Stare fotografije mi je pripravil pozneje in kje sem ga dobil, ko sem ga poklical po telefonu? Na predavanju za kodo 95! 

Strojni tehnik

Peter se je rodil v prevozniški družini z malo drugačno zgodbo. Oče je bil agronom, ki je šel na svoje in začel s tovornjaki prevažati tovor za Jato – od enodnevnih piščancev, do jajc in mesa. Ne le oče, tudi mama je prislužila pokojnino z vožnjo tovornjaka, kar je bilo za tiste čase zelo redko. Njihova vozila, katerih skupna masa praviloma ni znašala več kot 10 ton, so imela večinoma uravnavan temperaturni režim. Mali Peter se je v tem okolju nalezel navdušenja nad tovornjaki. Po osnovni šoli bi bil najraje šel v uk za avtomehanika v Celje, a oče je rekel: »Fant se mora odlepiti od mamine kikle in videti svet.« 

Kot petnajstletnik se je vpisal v srednjo tehniško šolo v Mariboru ter jo uspešno zaključil z nazivom strojni tehnik. Vmes je pol leta po popoldnevih obiskoval poklicno šolo za voznika, ki mu ni vzela preveč časa, saj so mu priznali veliko splošnih in nekaj strokovnih predmetov s tehniške šole. Tudi izpita kategorij C in E je tam uspešno opravil. Ko se je vrnil domov, je takoj začel voziti v domačem podjetju.

»Profi« v vojski

Na služenje domovini so ga poslali v Zagreb – v protiletalsko enoto. S svojim vozniškim dovoljenjem in z dvema letoma vozniških izkušenj so ga vzeli za voznika: »Vozil sem veliko tovornjakov – od TAM-a 110 in 150 do FAP-ovega licenčnega triosnega Mercedesa.« 

Na koncu so ga določili za prevoz visokih častnikov. Tako je večinoma vozil Fiata 132, na terenu Pinzgauerja ali Pucha G. Pomembni potniki so mu dovolili, da je več koncev tedna preživel doma – od Zagreba do Kokarij je le dobrih 150 kilometrov.

Ko je šel na svoje, je Peter kot prvi tovornjak kupil TAM-a 190 T 15 s hladilno komoro.

Začetek z novim TAM-om 190

Po vrnitvi iz vojske je kupil novega TAM-a 190 s hladilno komoro. To je bilo vozilo z največjo skupno maso 15 ton, s katerim je prevažal po vsej Jugoslaviji: »Resnejših težav mi ni povzročal, so se pa nenehno vrstile drobne napake, ki sem jih sproti odpravljal. Pomembno je bilo, da je posel dobro tekel in da sem po letu dni zaslužil toliko, da sem lahko domov pripeljal rabljenega, a zelo dobro ohranjenega Mercedes-Benza 1633.«

Najraje je imel Scanio 500 z osemvaljnim motorjem, ki so mu jo 'načipirali' na okoli 700 'konjev'. Z njo je veliko vozil v Španijo, do koder je moral najprej premagati italijanske, nato pa še francoske in španske klance. Takrat je bilo gorivo manj pomemben strošek, tako da se zaradi nekaj deset litrov na vožnjo ni sekiral, da je le tovornjak letel kot strela: »Moja Scania je na ravnem vlekla s takšno lahkoto, da sem si klancev prav želel. Prehitevalni pas navkreber je bil moj!«

Od lastnih tovornjakov je imel najraje to Scanio, ki so ji moč dvignili na okoli 700 KM – šefov avto, pač.

Padec jugoslovanskega trga in špedicija

Osamosvojitev Slovenije je dočakal s tremi večjimi in z dvema dostavnima tovornjakoma: »Imel sem veliko, a naenkrat nisem imel nič. Jugoslovanski trg je razpadel in čez noč smo ostali brez dela. Fantom, ki so vozili pri meni, sem pomagal poiskati delo, sam pa sem od Pfeiferja kupil rabljeno prikolico, z Mercedesa 1633 odstranil hladilno komoro, nanj dal keson s ponjavo in se podal v meni dotlej neznano špedicijo. Vozil sem v Romunijo, Ukrajino in Rusijo, saj je bilo do dovolilnic za Avstrijo nam malim prevoznikom težko priti. Cene prevozov so začele drastično padati. Prišel sem do razpotja, ko bi se moral odločiti – ali bom investiral, ali pa prenehal s prevozništvom. Odločil sem se za slednjo možnost.«

Po osamosvojitvi Slovenije je hladilno komoro na Mercedes-Benzu 1633 zamenjal z zabojem s ponjavo, od Pfeiferja kupil rabljeno triosno prikolico in se podal v špedicijo.

Kit je velik

»Ko sem po padcu jugoslovanskega trga razmišljal, da bi svojo floto razširil, sem se spomnil očetovih besed: veš, kit je velika in mogočna žival, a ko zmanjka planktona, mu to, da tehta 30 ton, zelo škodi,« se s pogledom uprtim v daljavo spominja Peter.

Voznik pri Pfeiferju

»Vmes sem opravil izpit za avtobus in ga leto in pol tudi vozil. Dovolj dolgo, da sem ugotovil, da mi je tovornjak vseeno bolj pisan na kožo. Zaposlil sem se pri prijatelju Pfeiferju in od leta 2011 vozim v tem podjetju. Prav nič se ne morem pritoževati. Vozim Scanio – nekaj sem jih v tem času zamenjal. Imam urejene delovne pogoje in trudim se, da je stresa čim manj. Svet, ki ga gledam skozi vetrobransko steklo, je po moje še vedno lep.

Pri Pfeiferju ves čas vozi Scanie, med drugim je pol leta preživel v tej R 450, ki so jo dobili na test.

Hvala, žena

Vozniški poklic je za Petra eden izmed najlepših, a za družino je to veliko breme. O tem brez dlake na jeziku pove: »Že ko sem bil v vojski, se nama je rodila hčerka, tri leta pozneje sva dobila prvega sina, drugega pa devetnajst let pozneje. Dokler sem bil na svojem, ko sta bila prva otroka še majhna, sem bil skoraj vsak dan doma. Toda popoldan in zvečer sem popravljal tovornjake ali nalagal tovor za naslednji dan. Skoraj ne vem, kako sta zaključila šolanje. Ko sem vozil špedicijo s svojimi tovornjaki, sem bil zdoma precej več – v Rusiji smo včasih teden dni samo carinili. Po vrnitvi domov so bila popravila tovornjakov stalnica. Samo tisto leto in pol, ko sem vozil avtobus, sem užil malo več družinskega življenja. Pri Pfeiferju so se mi obremenitve k sreči zmanjšale in kadar za konec tedna pridem domov, sem ta čas resnično doma – ni mi treba skrbeti še za tehnično neoporečnost tovornjaka. Ko potegnem črto pod moj način življenja, se moram zahvaliti ženi, ki je tako lepo skrbela za nas in naš dom, in svojim otrokom, ki so to razumeli.« 

Po potrebi prevaža druge tovore, med drugim je usposobljen tudi za prevoze nevarnih snovi (ADR).

Veliko se je izboljšalo – kaj pa tudi poslabšalo

»Ko sem pri svojih osemnajstih letih začel voziti tovornjake, so bili enostavni, dokaj trpežni in večinoma neudobni stroji. Motorji so bili v primerjavi z današnjimi šibki. Menjalniki so bili ročni, takrat smo veliko vozili z nesinhroniziranimi menjalniki, saj so bili na cesti še TAM-i in FAP-i, pa starejši MAN-i. V kabinah je bilo poleti peklensko vroče, pozimi pa so nam šklepetali zobje, saj dizelski grelci niso bili samoumevni. Kabine so bile manjše in veliko voznikov je spalo celo v dnevnih kabinah. Vse našteto se je pri tovornjakih izboljšalo, ogromen napredek pa je tudi pri logistiki – od nakladanja in razkladanja do prečkanja mej, da o komunikaciji niti ne govorimo. Danes s pametnim telefonom lahko narediš praktično vse. Ničesar drugega ne rabiš. Včasih smo hodili telefonirat na pošte in v podjetjih prosili, da so nam k njim lahko poslali faks.

Določene stvari pa so se tudi poslabšale. Takoj ko voznik tovornjaka zapelje z avtoceste, je povsod nezaželen. Ne le parkiranje, tudi vožnja je marsikje prepovedana. Na avtocestah po vsej Evropi manjka parkirišč. Če je nekoč vozniški poklic veljal za svobodnega, so vozniki sedaj eni izmed najbolj nadziranih delavcev. Vsak njihov korak spremljajo disponenti, lastniki flot, proizvajalci, policija, carina in še kdo.«

Žena Tatjana ga je večkrat spremljala na 'furah' s tovornjakom, s tem potovalnim BMW-jem K 1600 GTL Exclusive pa je vedno zraven (50.000 kilometrov potovanj).

Včasih se mi zdi, da sem glinast golob

»Kadar lovci na lovu nič ne zadenejo, gredo streljat glinaste golobe. Sam se velikokrat na cesti počutim kot glinasti golob – sem peljal 10 km/h prehitro, mi ena os na tla pritiska z osemsto kilogrami preveč, sem sedemnajst minut predolgo vozil, ker me je upočasnil zastoj? Za vse našteto sem že plačal kazni – pa je šel del težko zasluženega denarja. Zelo bi bil vesel, če bi policisti upoštevali in razumeli, da smo vozniki samo ljudje, ki naredimo napako tudi zaradi dogodkov, na katere nimamo vpliva,« razmišlja Peter.

Več kot šest milijonov kilometrov

Ko sva pregledovala stare fotografije, mi je Peter rekel: »Spodbudil si me, da sem malo pobrskal po spominu, kaj vse sem vozil in kje: v dnevnem razvozu, prekucnik, klasične tovore na paletah, nova in pokvarjena vozila, nevarne snovi, avtobus in še kaj. Na cesti si večinoma sam in sam moraš reševati zaplete, do katerih vedno prihaja. Lepo je biti za volanom, a v vseh teh letih sem velikokrat pogrešal svoje najdražje. Volan vrtiš res osem do deset ura na dan, a od doma si odsoten ves teden, včasih tudi več. Z ženo Tatjano sva preračunala, da sem prevozil več kot šest milijonov kilometrov. Evropo sem prekrižaril po dolgem in počez.«

Le na Švedskem in Norveškem ni bil, se je v pogovor vključila Tatjana: »Tja se bova pa z motorjem peljala. Drugače smo se s Petrom vsi otroci in jaz precej prevozili in marsikaj novega spoznali. Po drugi strani pa smo se velikokrat morali znajti brez njega.«

Ob 40-letnici vozniške kariere Petru člani uredništva in sodelavci revije Transport & logistika želimo še veliko varnih kilometrov.

Kaj drugega pa naj delam?

Peter takole zaključi najin pogovor: »Slaba tri leta še tako ali tako moram delati, saj nisem ves čas vozil špedicije, da bi mi tekel beneficiran staž, poleg tega sem nekaj let vmes prešprical. Marsikaj sem se v življenju naučil, a vožnja tovornjaka zame ni samo delo – to je obenem moj hobi. Dokler bo tako, bom vztrajal. Če mi bo zdravje služilo, lahko da bom svojo delovno dobo še za kakšno leto podaljšal.«

Peter bo 40-letnico vožnje tovornjaka praznoval aprila. Glede na to, da sem ga ujel na predavanju za kodo 95, se od volana težkega tovornjaka očitno še ne bo poslovil. Veliko zdravja ti želim, Peter, in zadovoljstva v tvojem poklicu. Pa vso srečo na cesti!