Virnek

Rudolf se je leta 1973 rodil na eni izmed večjih kmetij v Družmirju, na dnu Šaleške doline – pri Virneku. Tako se je reklo po domače, pišejo pa se Novak. Oče Rudolf – Ruda je bil napreden in podjeten kmet. Njihova kmetija je bila zaradi tega sodobna in izdatno mehanizirana. Bolj kot šola je malega Rudija zanimalo vse, kar je imelo motor in kolesa. Oče ga je sicer prepričeval, da bi po končani osemletki še naprej drsal šolske klopi, a mali se je odločil, da bo ostal na kmetiji. 

Mali Rudi je začel traktor voziti pri sedmih letih, pri štirinajstih je bil že izkušen traktorist.

Petnajstletni delavec na kmetiji

»Tudi prav,« je rekel oče in ga zaposlil, še preden je dopolnil petnajst let. Mladi Rudi je bil zagnan za delo, obenem pa se je od očeta pridno učil njegove podjetnosti. Vse bi lepo teklo, če pod Družmirjem in njihovo kmetijo ne bi bila debela plast premoga, ki so ga izkopavali v velenjskem premogovniku. Sredi sedemdesetih let dvajsetega stoletja se je začela vas skupaj s polji pogrezati in enako kot drugi Družmirčani so se tudi Virnekovi morali umakniti. Z odškodnino so kupili kmetijo v zgolj dva kilometra oddaljenem Šoštanju, toda ostali so praktično brez zemlje. Oče si je zato ob kmetiji omislil manjšo žago in Rudi mu je pri tem pošteno pomagal. 

Kmalu po dopolnjenih osemnajstih letih je šel služit vojsko in ko se je vrnil, je še z večjim veseljem poprijel za delo. Ker so doma imeli malega tovornega Mercedesa, je opravil izpite za vse kategorije, razen kategorije D. Vlagali so v žagarstvo in širili svojo dejavnost, a Rudiju je največje veselje predstavljala vožnja.

Novakova družina pred avstrijskim tovornjakom, ki je z njihove žage odpeljal enega izmed prvih izvoznih tovorov rezanega lesa.

Virnek, d. o. o.

Leta 1997 se je pri Novakovih marsikaj zgodilo. Rudolf se je poročil in z ženo Sonjo sta postala samostojna podjetnika na področju lesne dejavnosti ter podjetje poimenovala Virnek, d. o. o. Istega leta se je rodil sin – že tretji Rudolf po vrsti, žal pa je preminil Ruda starejši. Tako je Rudolf ostal brez velikega podpornika in mentorja, a se je zaradi tega dosti hitreje osamosvojil. Ob žagarstvu je poskrbel za lasten transport in začel kupovati tovornjake. Mercedes 508 je hitro postal premajhen, zato ga je zamenjal z modelom 817. Ker so obseg dela širili, so nabavili tudi prva težka tovornjaka, Mercedes-Benza 2538 NP in malo pozneje še Actrosa 2540. Podjetje je raslo in odločili so se, da bodo začeli vlagati tudi v špedicijo.

Virnekovi »gozdarji« pred prečkanjem slovensko-avstrijske meje; tja so se odpeljali po debla, ki so jih potem razrezali v njihovem žagarskem obratu.

»Prvega tovornjaka na dolge proge je leta 2007 na spletu našel moj takrat devetletni sin,« z nasmehom pove Rudolf in nadaljuje, »bil je vsega dva meseca star Actros 1844 Euro5 – med prvimi po tej normi. Uvozili smo ga in se z njim podali v novo dejavnost. Posel je dobro tekel, tako da smo floto širili in danes imamo v njej 34 tovornjakov in 38 prikolic ter polprikolic. Samo prvi tovornjak je bil rabljen, potem pa smo začeli kupovati nove. Sprva smo imeli samo Mercedes-Benze, potem pa smo poskusili še s Scaniami. Sedaj našo floto sestavlja približno polovica enih in polovica drugih. Ne morem reči, katera znamka je boljša, a trenutno imamo najboljše rezultate pri porabi goriva z Actrosi 1851 Euro 6d. Pri tistih, ki so namenjeni večinoma lažjim tovorom, ne naročamo retarderjev, kar porabo še dodatno zniža.«

Tega si ne pustim vzeti

Vodenje podjetja zahteva veliko dela in časa in temu Rudolf nameni dopoldneve. Administrativne posle odlično peljejo njegova dekleta – žena, hči in snaha, ki jim popolnoma zaupa. Tudi sin je vključen pri vseh vodstvenih dejavnostih, poleg tega pa tudi vozi tovornjake. Sam si zaradi te družinske podpore lahko vsak dan privošči sesti za volan, kar še vedno najraje počne. Ob svojem položaju v podjetju si špedicijskih prevozov ne more privoščiti, a med tednom skoraj ne mine dan, da ni na cesti. Na njihovo žago dovaža les iz vse Slovenije. Malo po poldnevu se odpravi na pot in se navadno vrne do večera. 

»Ravno ta teden vozim hlode s Pokljuke. Včeraj sem moral natikati verige, da sem prilezel gor. Veliko snega je zapadlo in pogonski kolesi praznega polpriklopnika hitro izgubita oprijem. Njihovo natikanje mi vzame kakšnih pet ali šest minut, se pa potem brez skrbi peljem. Če je snega veliko, navadno namestim verige, preden se začnem spuščati v dolino, še na dve kolesi polprikolice. Izkušnje so me naučile, da jih je pametneje natakniti na desni kolesi. Ker cesta navadno vsaj malo visi v desno, kolesi, obuti v verige, preprečita drsenje proti jarku. Ko pridem na trdno podlago, jih odstranim in se zapodim proti domu,« razloži Rudolf.

Le redko je doma celotna flota Virnekovih vozil, na tej fotografiji jih je približno polovica.

 Šefov tovornjak pred odhodom na pot s tovorom rezanega lesa.

Rudolf vozi s svojim »direktorskim« tovornjakom, ki ga (z vsaj malo stisnjenimi zobmi) občasno zaupa samo sinu. Gre za pošteno opremljeno Scanio R500, ki se od drugih na zunaj loči po bateriji dodatnih žarometov. Štiri ima nad odbijačem, šest pa na strehi, poleg tega pa ima registrsko tablico Virno1.

Veliko se je spremenilo

Na moje vprašanje o spremembah, ki so se zgodile na področju tovornjakov in prevozništva, odkar je pridobil vozniško dovoljenje kategorij C in E, je odgovoril: »Ko sem začenjal, je večina tovornjakov še imela ročne menjalnike, hrupnejše motorje in kabine ter manj udobne sedeže kot danes. Motorji so bili šibkejši, ob tem pa so porabili več goriva. Takrat so najsodobnejši tovornjaki že imeli menjalnike EPS. Za okvare tudi ne morem reči, da so bile redkejše. Danes naročiti ročni menjalnik postaja misija nemogoče. Avtomatizirane menjalnike so tako izpopolnili, da sedaj ročnega tudi nihče zlepa ne išče. Poleg tega pa ti zdržijo dlje, saj jih elektronika pretika tako, da ne prihaja do poškodb. Ob rednem vzdrževanju se števci špedicijskih tovornjakov brez večjih težav zavrtijo na okoli milijon kilometrov. Ti štirje, s katerimi vozimo les, so sicer bolj obremenjeni, toda z njimi prevozimo manj kilometrov in zato pri hiši ostanejo dlje časa. 

Nova investicija

Podjetje je toliko zraslo, da so preračunali, da se jim splača investirati v lastne servisne zmogljivosti, o čemer je Rudolf povedal: »Doslej smo naš vozni park vzdrževali pri zunanjem izvajalcu. Uspelo nam je kupiti sosednjo parcelo in naročili smo projekte ter pridobili vso dokumentacijo za poslovno-servisni objekt skupne površine več kot 1.000 m². V njem bodo delavnica, pralnica, skladišče in poslovni prostori, gradnjo pa bomo začeli te dni, samo da se vreme malo stabilizira.«

 Rudolf Novak – Virnek z optimizmom gleda v prihodnost.

Pri Virneku gredo v novo investicijo, a ne glede na to nenehno posodabljajo vozni park. Govori se, da bo novega tovornjaka dobil tudi šef. Zaupal mi je katerega, ampak tega za zdaj še ne izdam. Boste lahko prebrali novičko v eni izmed prihodnjih številk naše revije. Pa srečno, Rudolf in ekipa!