Toni Mulec: Po dveh in po dvanajstih kolesih

Trije očetovi tovornjaki za prevoz lesa znamke MAN, serije 90.»Rodil sem se v podjetniški družini, saj je že moj oče imel prevozniško podjetje. Od malega so me učili, da je treba delati in tega sem se navadil. Že kot osnovnošolec sem doma pomagal po svojih močeh. Ne zaradi tega, da bi me v to silili, ampak zaradi navdušenja nad tovornjaki in drugimi stroji,« je začel Toni.

Bencinsko-dizelsko otroštvo

V takšnem okolju skoraj ne bi bilo mogoče, da mladostnik ne bi podedoval navdušenja do ropotajočih zadev in Toni je prej pravilo kot izjema: »Kakšnih deset let sem štel, ko sem se že vozil s Tomosom APN 6. Bil sem še tako majhen, da je bilo vseeno ali sem sedel na sedežu ali stal. Doma so me podpirali in pri štirinajstih letih kupili prvi kros motocikel. Toda dirkati sem začel šele dve leti pozneje – pozneje kot večina mojih sotekmovalcev. Kljub podpori pa sta mi starša dala jasno vedeti, da šola zaradi tega ne sme trpeti.«

Po osnovni šoli je vpisal ekonomsko srednjo šolo, saj je bilo to tudi v skladu z usmeritvami družinskega podjetja. Pri šestnajstih letih je opravil izpit kategorije A, dve leti pozneje kategorije B in takoj, ko je imel papir, vpisal še tečaj za kategoriji C in E. Tudi to je bilo v skladu z usmeritvami družinskega podjetja. 

Toni je od malih let rasel s tovornjaki, tega je vozil njegov oče, a na fotografiji ni Toni.

Trije očetovi tovornjaki za prevoz lesa znamke MAN, serije 90.

Mlad podjetnik

Z maturo ekonomskega tehnika v žepu ni začel iskati službe, ampak je takoj ustanovil svoje prevozniško podjetje: »Začel sem z dvema tovornjakoma hladilnika – 7,5 in 10-tonskim in po Sloveniji razvažal prehranske artikle. Počasi sem začel kupovati vlačilce in podjetje preusmeril v mednarodno špedicijo. Nekaj tovornjakov je bilo prilagojenih za prevoz lesa, saj smo les z domačega žagarskega obrata vozili v druge države. Drugi so bili z običajnimi polpriklopniki s ponjavami, čeprav tudi s slednjimi v večji meri prevažamo les. Trenutno imam dva vlačilca za prevoz lesa in dva s klasičnima polpriklopnikoma s ponjavo.«

»Nisem se ustavil pri prevozništvu,« pove Toni. »Ker sem vsak prosti čas izkoristil za vožnjo s kros motociklom, smo odkupili stezo v bližnji Mislinjski Dobravi. Ker teh ni ravno v izobilju, smo jo začeli tržiti in danes je to ena izmed mojih podjetniških dejavnosti.« 

Tovornjaki, ki prevažajo les prevozijo manj kilometrov, zato je tale MAN letnik 2017 še vedno v dobrem stanju.

Tovornjaki so se spremenili, medčloveški odnosi pa tudi

Toni bo počasi imel dve desetletji izkušenj za volanom in pravi, da se je v tem času marsikaj spremenilo – pri tovornjakih na bolje, pri medčloveških odnosih pa na slabše, zlasti pri odnosu naročnikov, drugih udeležencev v prometu in nadzora do voznikov, da o povečevanju obsega birokracije niti ne govorimo.

Takole pove: »Tovornjaki so postali pametnejši in okolju prijaznejši. Ob povečanih zmogljivostih je inženirjem uspelo znižati porabo goriva. Neverjeten napredek je na področju varnosti. Če voznik uporablja vse varnostne sisteme, se težja nesreča zlepa ne primeri. Morda se je najpomembnejši napredek zgodil na področju navigacije, saj je sedaj neprimerno lažje najti lokacijo, kjer bomo nalagali ali razlagali tovor. Poleg tega so sistemi vedno bolj prilagojeni tudi težkim vozilom, tako da se vedno redkeje zgodi, da bi te navigacija s 40-tonskim tovornjakom pripeljala pred 2,8 metra visok podhod. 

Kakovost mehanskih delov vozil po moje ni boljša kot pred dvajsetimi leti. Toda, ker so tovornjaki postali pametni, imajo veliko več komponent kot nekoč – predvsem sistem za čiščenje izpušnih plinov in veliko elektronskih elementov. To pa pomeni več možnosti za okvare – saj veste EGR ventili in podobno.« 

Negativne spremembe je Toni zaznal predvsem pri spremembi družbene klime v odnosu do prevozništva in voznikov: »Vozniki so ves čas pod pritiskom, saj se vedno mudi. Proizvodna podjetja imajo skladišča na tovornjakih, ki vozijo po avtocestah in na razlaganje je treba pripeljati natanko ob dogovorjenem času. Zastojev je vedno več, policija pa vsepovsod bolj stroga. Velikokrat vozniku do cilja zmanjka pol ure. Zlepa se ne zgodi, da bi ga policija opozorila, takoj napišejo kazen, ki praviloma ni manjša od 300 evrov. To je za vozniško plačo velik denar in prav gotovo ga to ne spodbudi k boljšemu delu. Zato ni pričakovati, da bi vozniki na tovornjak gledali, kakor da je njihov – tako kot včasih. Vozilo je postalo zgolj orodje za pridobivanje dohodka. Tudi pri odnosih z naročniki so se stvari spremenile na slabše. Sam sem odprt človek, a komunikacija sedaj poteka po e-pošti, ni več neposrednih kontaktov na štiri oči, petnajst minut časa za kavico, še za telefonski pogovor ne. S tovornjaki smo vsem na poti, parkiranje je redko kje dovoljeno, a brez nas bi naša družba obstala.«

Ostajamo v poslu

Toni nadaljuje: »V dveh desetletjih sem se naučil delati v prevozništvu oziroma logistiki. Poleg tega imamo že dolgo prevozniško tradicijo in kljub težkim razmeram ostajam v tej panogi. Je pa res, da vanjo manj vlagam kot pred leti. Moram poudariti, da v vožnji tovornjaka še vedno uživam kot v prvih kilometrih, čeprav je čisto drugačna od tiste z enduro motocikli, le naštete spremembe na slabše me motijo. Vseeno se pustimo presenetiti, morda pa se razmere le obrnejo na bolje.« 

 Takole je leta 2002 na Lavrici dirkal s 125-kubičnim KTM-om.

Dirkanje te prevzame

»Zdaj ko sva obdelala vaše življenje na dvanajstih kolesih, bi se pa še malo dotaknila vaše dirkaške kariere,« sem pogovor usmeril od tovornjakov k dirkalnim motociklom.

Dirkanje ni ravno poceni šport in zahteva celega človeka, enako velja za podjetništvo. Pri obeh dejavnostih nič ne gre na hitro in zato Toni pravi: »Treba si je postaviti dolgoročne cilje in jim slediti. Od začetka je bilo sploh težko oboje uskladiti. Da sem si lahko dirkanje privoščil, sem pri očetu vozil tovornjaka. V nedeljo je bila tekma in z nje sem šel spat kar v kabino, da sem čim prej odrinil na pot, saj sem želel v petek biti doma. V soboto sem pripravil osnovne zadeve za dirko – očistil motor, preveril verigo in zobnike, jih po potrebi zamenjal, enako pnevmatiki, zamenjal olje in še kakšne druge malenkosti. Vozim tovarniške motocikle, za katere moram nenehno skrbeti in postoriti marsikaj okoli njih. Žal nikoli nisem bil v tovarniški ekipi, kjer bi drugi skrbeli za vse, sam pa samo za psihofizično kondicijo in vožnjo.«

Tudi ko je že imel svoje podjetje, je očetu pomagal pri logističnih poslih, saj je za dirkanje potreboval več sredstev, kot jih je zaslužil s svojim podjetjem. 

Sedemkratni slovenski viceprvak

Toni je svojo kariero začel pri šestnajstih letih in prvi dve dirki odpeljal na 85-kubičnem motociklu, potem pa presedlal v 125-kubični razred. Resno je začel v motokrosu dirkati leta 2001, v naslednjih letih pa je bil sedemkrat slovenski podprvak. Povabili so ga v reprezentanco za Pokal narodov v motokrosu, nato je na dirkah ‘cross country’ štirikrat postal slovenski prvak in v močni evropski konkurenci dosegel številne vidne rezultate v hard enduru. Nastop na reliju Dakar je bil torej logično nadaljevanje njegove uspešne poti dirkaške poti.

Odličen uspeh na Dakarju

Že to, da pripelješ na cilj dakarske preizkušnje, je velik uspeh, Toni pa si je privozil deveto mesto v kategoriji Rally 2 in 24. mesto v skupni uvrstitvi. Ker so o teh rezultatih zadnje čase vsi poročali, sem se z vprašanji bolj osredotočil na ozadje – kako tekmovalec pride tako daleč.

»Kot sem že na začetku rekel, je treba imeti dolgoročni cilj in mu slediti. Danes bi vsi takoj želeli rezultate, zaslužek. Pa ne gre. Za dirkanje sem imel trenerje, ki so mi pomagali izpiliti vožnjo. Poleg tega sem imel veliko srečo, ko sem Akrapovičevim inženirjem solil pamet, kaj bi lahko izboljšali pri izpuhih. Fantje so profesionalci in so mi prisluhnili. Ko so videli, da zlahka najdemo skupni jezik, so me povabili k sodelovanju. Kasneje se mi je to zgodilo še pri KTM-u in sedaj testiram za obe podjetji. Ker nisem poklicni testni voznik, mi še zdaleč ne gre samo za zaslužek. Tako lahko vozim najboljše motocikle, se družim z vrhunskimi vozniki in se z njimi lahko tudi neposredno primerjam. Zame, kot neprofesionalnega dirkača je morda najpomembnejši brezplačen trening. Zaradi tega mojega dela sem tudi ogromno doživel. Ker testiramo po vsem svetu, sem se tako spoznal z različnimi podlagami in z njihovimi pastmi, podnebnimi ter drugimi razmerami, kar tudi veliko šteje. Čeprav sem po športnih merilih že dokaj star, me dirkanje še vedno vsrka vase. Morda zato, ker sem pozno začel,« z zanj značilnim nasmehom zaključi Toni. 

 Ob orodju po potrebi v tovorni prostor 'stisne' še dva motocikla. 

Vedno se mudi

Pogledal je na uro in rekel: »Hudiča, zasedela sva se, zdajle bi moral že pol ure biti pri prijatelju.«

Hitro sva posnela še nekaj fotografij, nato pa odšla vsak na svoj konec. Ne vem, kako se je izšlo njemu, mene je žena samo malo grdo pogledala, 'jezikove juhe' pa ni bilo. Sem mislil, da sam hitro živim, a sem za Tonija pravi začetnik. Toni, srečno, tako v podjetniških kot dirkaških vodah. Tu in tam pa se la malo ustavite in si privoščite kakšno minutko oddiha.