Rok Cvetko - Ko bom velik, bom vozil tole prikolico z veliko kolesi

Seveda pri prevozništvu – tako kot povsod drugod – pridejo boljši in slabši časi. Kakšen dan enostavno ne gre, celo nesreča se lahko zgodi. Tako je bilo tudi pri Roku, a težave je vedno pustil za seboj, ter optimistično šel naprej: »Ne znam razložiti, zakaj je tako, toda zame je pomembno, da čutim vrtenje koles, lahko tudi traktorskih, in se odlično počutim.«

Šoferjev sin

»Doma smo imeli nekaj malega zemlje, ravno toliko, da je oče kupil traktor. To je bil dolgo časa moj najljubši stroj. Ko smo z njim delali na polju ali travniku, me je oče vzel na kolena in mi dovolil vrteti volan. Takoj ko sem z nogami dosegel komande, sem ga začel voziti sam in tega zadovoljstva, da imam pod kontrolo velik stroj, ni nič prekašalo. Oče je bil voznik in je za Jelplast iz Kamne Gorice, ki je spadal pod Kartonažno tovarno Ljubljana (KLT), vozil večinoma po Sloveniji. Skoraj cele počitnice sem se že od vrtca z njim vozil v kabini Zastave 640. Največkrat sva se peljala v takratna ljubljanska javna skladišča ali v KLT,« začne Rok svojo zgodbo.

»Ko sva se v Medvodah vozila mimo Vektorja, je tam velikokrat stala prikolica za posebne tovore, ki mi je bila neskončno všeč. Vedno, kadar sem jo videl, sem si rekel: ko bom velik, bom vozil tole prikolico z veliko kolesi,« se malo nostalgično nasmehne Rok in pove, da ga je vsakič, ko prikolice ni bilo na njenem mestu, bilo strah, da so jo prodali. Spraševal se je, kaj neki bo počel, ko odraste, če to prikolico prodajo.

Pri KLU-S-u je začel še z Mercedes-Benzom SK – na polpriklopniku je model trupa jadrnice, po katerem izdelajo kalup.

Avto magazin in Jana

Večina mulcev nas je v najstniških letih vsak drugi četrtek 'požirala' Avto magazin, zato me ni presenetilo, da je to počel tudi Rok. Toda on je z enakim navdušenjem čakal tudi revijo Jano: »Zelo rad sem kuhal – predvsem pekel. V Jani so vedno objavljali recepte in komaj sem čakal, da jih bom lahko preizkusil. Če ne bi bil voznik, bi bil prav gotovo kuhar ali slaščičar.«

Na koncu je prevladal vozniški poklic in vpisal se je v poklicno šolo, smer avtomehanik-voznik. Ključno vlogo pri tej odločitvi je igral stari APN 4, ki ga je kupil v domači Kamni Gorici in ga na malem vozičku pripeljal domov, razstavljenega na prafaktorje. Tudi 50-kubični motorček je bil razstavljen, saj ga je prejšnji lastnik nameraval popolnoma obnoviti. Brez kakršne koli zunanje pomoči mu je uspelo moped sestaviti, da se je lahko z njim preganjal po vasi. 

Tudi opažni elementi so lahko poseben tovor – prevoz iz podjetja Doka Jesenice na Štajersko.

Vozniško dovoljenje za tovorna vozila

Rok je imel srečo, da je osemnajst let dopolnil v času, ko so mladci lahko takoj opravili izpit kategorije C in ob tem so mu vpisali še kategorijo B, pol leta kasneje pa so mu v knjižico dodali še kategorijo E. Pri devetnajstih so ga poklicali v Slovensko vojsko in ga po trimesečnem urjenju dodelili v vod JRKBO (jedrska, radiološka, kemična in biološka obramba), kjer je vozil TAM-e 110 T 7 in 150 T 11 z različnimi nadgradnjami – od cerad do cistern in tako pridobil pomembne izkušnje vožnje na terenu, ki so mu pozneje prišle prav.

Voznik bom, drugo odpade

»Pred odhodom v vojsko nisem bil zaposlen, ta čas sem pomagal bližnjim kmetom – najraje na traktorjih. Pomagal sem še tesarju iz naše vasi ter tako prislužil kakšen tolar. Po vrnitvi s služenja nisem več razmišljal o ničemer drugem kot volanu. Takrat ni bilo pretiranega povpraševanja po voznikih, če pa je bilo na voljo delo, so zahtevali izkušnje. Zato sem sprejel delo v pogrebni službi, a tam sem še najmanj vozil, saj so me porabili za vsa druga opravila,« pove Rok. 

Pri plovilih navadno ni problem teža in višina, ampak širina in dolžina (Actros prve generacije).

Končno v tovornjaku

Neprestano je bil na telefonu in klical prevoznike za delo. Končno se ga je usmilil Niko Sodnikar (Niko transport) in mu rekel: »Rabil bom voznika za hruško (betonski mešalec), pokliči me čez dva dni.«

»Res sem ga poklical, a namesto za volan betonskega mešalca, me je poslal z drugim voznikom na Madžarsko, od koder smo vozili koks in diabaz (tudi iz Italije). Naslednjo vožnjo sem še odpeljal v paru, nato pa sem dobil MAN-a 361. Tam sem pridobil prve izkušnje in vozil tako prekucnike kot silos za cement ter ceradarje. Edino hruške nisem nikoli peljal, prav nikoli,« pove s širokim nasmehom.

Ta menjalnik je zanič

»Pri Niko transportu smo imeli dva na videz enaka MAN-a 361. Ko sem zjutraj prišel v službo, mi je Niko moje stvari prestavil v drugega. Ko sem speljal v tretji prestavi in prestavil v četrto pa je zarožljalo kot v kamnolomu. Ups, s tem menjalnikom pa nekaj ni v redu. Potem sem z veliko škrtanja le pripeljal v Benetke. Nekajkrat sem moral celo ustaviti in nadaljevati od začetka. Večini bralcev je zdaj že jasno, da je bil v drugem MAN-u Eaton-Fullerjev menjalnik, ki ni sinhroniziran. Po vrnitvi iz Italije sva bila že prijatelja in potem nisem niti opazil več, katerega MAN-a vozim.«

Po noči, prespani v kabini, se jutranja kava zelo prileže.

Iskanje

Ker je šlo večinoma za enodnevne, le redko dvodnevne vožnje, je bila plača pri Sodnikarju nižja kot pri špedicijskih podjetjih, zato je začel pogledovati za bolje plačano službo. Z enoletnimi izkušnjami je bilo delo že lažje najti in sprejeli so ga k Traminu (Naklo). Tam je začel z dvoosno Scanio 112 s pripeto triosno klasično prikolico voziti v Nemčijo – za Termo (sedaj Knauf Insulation). Pri povratni vožnji je pod ponjavo naložil, karkoli so mu naročili. Ta čas so bile težave z dovolilnicami za Avstrijo, zato je bil 'železničar'. V Ljubljani je s tovornjakom zapeljal na vlak in v Münchnu spet na cesto: »Čisto fajn je bilo, še s tahografi mi ni bilo treba nikoli goljufati,« se spominja Rok. 

Tam je ostal leto in pol, potem pa šel k Žvan transportu, kjer je z malim 7-tonskim Mercedes-Benzom 814 prevažal žensko perilo med Omišem in Celovcem. Iz Avstrije je na Hrvaško vozil prazne zabojnike, nazaj pa napolnjene s perilom: »Hitro sem ugotovil, da majhen tovornjak ni zame in sem se po šestih mesecih vrnil k 40-toncem. V službo me je vzel Cesar iz Bohinjske Bistrice, pri katerem sem iz Slovenije vozil predvsem opažne plošče (rumene lesene plošče, ki jim na štajerskem koncu pravimo 'bosanke'). Tovor je bil zahteven in visok in ga je bilo treba dobro pritrditi, kompozicija pa je vedno tehtala 40 ton. Toda Scania 113 jih je z lahkoto vlekla. S to Scanio sem imel tudi nesrečo. Spominjam se, da sem videl, da je voznik tovornjaka pred mano vključil levi smernik, potem pa sem verjetno kinknil, saj sem trčil vanj in se tega ne spominjam. To je bila dragocena šola, da utrujenosti ne gre podcenjevati. Potem sem pri istem podjetju vozil MAN-a 362 – enako kot prej, največ v Italijo, Španijo in na Portugalsko. Ko sem se hotel prvič ustaliti, sem si želel več časa preživeti s partnerko in sem po treh letih brez razmišljanja dal odpoved, ne da bi iskal drugo službo.«

Ne le plovila, tudi večji kmetijski stroji pogosto presegajo dovoljene dimenzije za običajen transport.

Izposojena akumulatorja

»Na poti v Stuttgart mi je blizu slovensko-avstrijske meje odpovedal alternator. Ker se je kot običajno mudilo, časa za popravilo ni bilo. V Stuttgartu sem razložil in naložil, na poti nazaj pa sta se mi do Münchna akumulatorja popolnoma izpraznila. Pomagal mi je kolega, ki je iz svojega prižganega tovornjaka vzel akumulatorja ter ju zamenjal z mojima. Tako sva se pripeljala do nemško-avstrijske meje, kamor so mi naši pripeljali napolnjena akumulatorja, čeprav bi bil s svojima, ki sta se v drugem tovornjaku ta čas precej napolnila, prav tako verjetno prišel do doma.«

Šest metrov širok model trupa jadrnice pred začetkom vožnje iz Zapuž v Ljutomer.

Izredni prevozi pri KLU-S Transportu

Z lastnikom KLU-S Transporta sta se poznala že od prej in ko mu je prišlo na uho, da je Rok prost, ga je povabil v njihovo podjetje: »Ravno ta čas je od Elana kupil tri tovornjake in se z odgovornimi dogovoril za prevoze za njihove potrebe. Sprva sem s solo tovornjakom dnevno vozil med slovensko in avstrijsko izpostavo tega podjetja in vsak dan prespal doma. Potem me je poslal na sejem v Tulln po jadrnico Elan 31. Bil sem popoln začetnik, zato sem najprej gledal, na kakšen način jadrnice nalagajo in pritrjujejo na druge tovornjake. Kar dobro mi je uspelo in niso pogruntali, da sem zelenec. Tudi šefu je bilo jasno, da bom to delo dobro opravljal in tako sem ostal ter izredne tovore prevažal dobrih 15 let. Letno sem v Izolo, Koper in Portorož odpeljal okoli sto bark. Tam so jih sestavili, skiperji pa so jih po morju odpeljali kupcem – tako je očitno bilo najbolj enostavno in najceneje.«

Plovilo je treba odpeljati do morja ne glede na vreme – le v slabših vremenskih pogojih ga je treba temeljiteje zaščititi.

»Tista prva barka je bila v primerjavi s tovori, ki sem jih prevažal kasneje, prava palčica. Največja plovila smo vozili za Seaway, in sicer dolga od 50 do 80 čevljev, kar v metrih znaša 15 do 24 metrov. Pri tem je 80 čevljev dolga barka široka 6 metrov, kalup zanjo pa šest in pol. Te prevoze vedno ob dveh naših spremljevalnih vozilih spremljata še dva policijska avtomobila,« mi razloži Rok.

V Zapužah na Gorenjskem so naložili model in ga odpeljali v Ljutomer, nato so tam izdelali kalup, ki ga je bilo treba spraviti nazaj v Zapuže, plovilo pa nato do morja. In to v podjetju KLU-S obvladajo. Odkar se je zaposlil tam, ni več iskal drugega delodajalca: »Zadnja leta sem spet več na 'ceradarju', saj imam malo načeto hrbtenico, pri izrednih prevozih pa je veliko skakanja v kabino in iz nje. Kadar se pokaže potreba, pa še vedno z veseljem poprimem za to delo. Saj gre vendar za uresničitev mojih otroških želja,« Rok z veliko žara zaključi najin pogovor.

Zadnje čase Rok vozi večinoma polpriklopnik s ponjavo, pa še ta je včasih zaradi mase izredni prevoz.