V osmih dneh smo na krožni poti po Skandinaviji prevozili dobrih šest tisoč kilometrov, vsak dan pa smo se z naše poti oglasili s svežimi fotografijami tistega dne na družbenih omrežjih, na naši strani na Facebooku in Instagramu. Z darili našega dobrodelnega projekta se je preko Zveze prijateljev mladine obdarilo več kot sto otrok iz socialno ogroženih družin, že po poti pa je v Varšavi darila prejelo tudi več kot petdeset otrok beguncev iz Ukrajine.

Dobrodelni projekt so, poleg podjetja MAN Truck & Bus Slovenija, podprli tudi partnerji: Amaze, Asko, CVS Mobile, DKV, Elan, Marking, Michelin in Telemach.

Osem etap

Celotno pot, v skupni dolžini 6.175 kilometrov, smo opravili v osmih dneh, pri čemer smo se do Rovaniemija peljali čez Švedsko, vračali pa po Finski in baltskih državah. Na naši poti smo se dvakrat vkrcali tudi na trajekt – že prvi dan z nočno vožnjo iz Rostocka do Trelleborga, ob vračanju pa smo Finski zaliv s trajektom prečkali iz Helsinkov do Talina.

Udoben minibus MAN TGE

Res je, da Božiček za distribucijo daril uporablja snežne sani in jelenčke, a ker v našem uredništvu nimamo sodelavca z izpitom za vožnjo sani, smo za pot rajši izbrali MAN-ov kombi TGE. Z njim je bila vožnja ne le hitrejša, ampak tudi veliko bolj udobna.

Gre za potniško izvedbo TGE-ja, ki so jo predelali v MAN-ovem centru za predelave – v zadnjem delu so vgradili sedem udobnih potniških sedežev z nastavljivim naklonom in tritočkovnimi varnostnimi pasovi. Sedeži so nameščeni na vzdolžne tirnice, kar pomeni, da je njihovo razporeditev in medsebojno oddaljenost mogoče po potrebi prilagoditi ter sedeže tudi povsem odstraniti iz vozila. V stranske stene potniškega prostora so vgrajeni USB-priključki za polnjenje mobilnih naprav, kar se je na naši dolgi poti izkazalo za še posebej dobrodošlo. Pod streho je dodatno prezračevanje s klimatsko napravo, bočna drsna vrata in dodatno vstopno stopnico, ki olajša vstopanje in izstopanje, pa poganja elektrika.

Ker so nas daleč na severu pričakale temperature, ki so se spustile tudi pod dvajset stopinj pod ničlo, je bil dobrodošel dodaten Webasto grelec ter dodatna toplotna ter tudi zvočna izolacija kombija. Ogrevana sta bila tudi prednja sedeža ter volanski obroč. Dvolitrski turbodizelski motor nudi 180 konjskih moči, za prenos moči do pogonskih koles, v našem primeru le prednjih, pa je skrbel odličen samodejni osemstopenjski menjalnik, z možnostjo ročnega izbiranja prestav, ki olajša dolgo vožnjo.

Kljub zunanji višini 2,4 metra, zimskim voznim razmeram, ter pogostemu delovanju dodatnega grelca in prižganemu motorju na mestu ter tudi nekaj tovora v vozilu, je povprečna poraba goriva na naši poti znašala le 9,7 litra, kar je za tako veliko vozilo zelo dober rezultat.

Prvi dan: Ljubljana–Rostock

Prvi dan nas je čakala najdaljša etapa na naši celotni poti, saj smo, poleg Avstrije, morali prevoziti tudi celotno Nemčijo, vse do njenega skrajnega severa – do mesta Rostock. Že za dobro jutro nas je v Avstriji pričakal sneg, sicer pa je pot potekala presenetljivo tekoče – ne spomnim se, kdaj sem nazadnje vozil preko Nemčije brez enega samega zastoja na celotni poti.

V Rostocku smo se vkrcali na trajekt z imenom Mecklenburg-Vorpommern družbe Stena line. Plovilo dolžine točno dvesto metrov, zgrajeno leta 1996, lahko sprejme šeststo potnikov in 440 vozil, njegova masa pa lahko znaša skoraj 38 tisoč ton. Pluje lahko s hitrostjo 21 vozlov, za njegov pogon pa, tako kot za našega TGE-ja, skrbijo MAN-ovi motorji, le da so ti kar štirje in tudi 'nekoliko' večji – gre za vrstne šestvaljne motorje s prostornino posameznega valja 108 litrov (skupna prostornina motorja znaša 648 litrov), masa posameznega motorja je 106 ton, skupna moč vseh štirih skupaj pa se ustavi pri impresivni številki 25.200 kilovatov.

Drugi dan: Trelleborg–Stockholm

Po noči na morju smo zgodaj zjutraj pripluli na jug Švedske in se, po sedmih urah in pol plovbe, izkrcali v Trelleborgu – mestu s strateško pomembno pozicijo, kjer so prvo trajektno povezavo z Nemčijo vzpostavili že leta 1897. Od tu smo, mimo Malmoja in Jonkopinga, prevozili 680 kilometrov do švedskega glavnega mesta Stockholm. Tam smo izkoristili razvejano mrežo MAN-ovih servisov, in našega TGE-ja po slabih dva tisoč kilometrih oprali.

Tretji dan: Stockholm–Umeå

Bolj kot smo se pomikali severneje, bolj zimske so postajale razmere na cestah – tretji dan je bil namreč prvi, ko smo cel dan vozili po zasneženi cesti, hkrati pa smo se poslovili od avtocest. Severno od Stockholma je glavna cesta večinoma tripasovna, pri čemer se tretji pas izmenjuje, in je enkrat na voljo za vožnjo v eno smer, drugič pa v nasprotno. S tem je omogočeno varno prehitevanje počasnejših vozil – predvsem tovornjakov, ki so na severu skoraj vsi dolžine 25,25 metra.

Četrti dan: Umeå–Rovaniemi

S 550 kilometri je bil četrti dan drugi najkrajši, a smo, zaradi zimskih razmer, za pot vseeno potrebovali dobrih sedem ur. Ta dan smo prestopili kar tri 'meje': v mestu Tornio smo prečkali državno švedsko-finsko mejo, istočasno smo prečkali tudi mejo srednjeevropskega časovnega pasu ter v ciljnem mestu Rovaniemi prevozili še severni tečajnik.

Peti dan: Rovaniemi–Lahti

Mesto Rovaniemi je znano po tem, da v njem domuje Božiček, kar je bil tudi cilj naše poti. V Santa parku smo ga obiskali zjutraj, mu predali pisma slovenskih otrok ter s pomočjo njegovih škratov prevzeli darila namenjena slovenskim otrokom. Iz Božičkove jame smo se odpeljali še do Božičkove vasice in se nato začeli vračati proti domu.

S 782 kilometri je bila to tretja najdaljša etapa, in hkrati tudi vozniško najbolj zahtevna – na poti nas je, poleg sneženja, spremljal še veter, ki je na trenutke poskrbel za nično vidljivost – podobno gosti megli v pasovih, podobno pa se je zgodilo tudi ob srečanju s tovornimi vozili, ki so prihajala nasproti. Za vožnjo do Lahtija smo zato potrebovali kar devet ur in pol, kljub temu da je zadnji del poti potekal že po avtocesti.

Povsem zasnežena cesta in snežni zameti, ki so cesto in pokrajino spremenili v eno veliko belo polje, so poskrbeli tudi za zanimivo anekdoto, ko malo pred Lahtijem nismo našli poti z avtocestnega počivališča nazaj na avtocesto. Pri tem smo se morali zanesti izključno na natančnost zemljevida, ki je pokazal, kje poteka cesta.

Šesti dan: Lahti–Riga

Iz Lahtija, znanega po smučarskih skokih, nas je pot zjutraj vodila do dobro uro oddaljenih Helsinkov, kjer smo se vkrcali na dopoldanski trajekt za estonski Talin. Dvourna vožnja je zadoščala le za kratek počitek ter kosilo in že smo vožnjo nadaljevali v smeri proti jugu. S 455 kilometri vožnje po cesti je bil ta dan občutno najkrajši, a lokalne ceste z veliko tovornega prometa in še vedno zasnežene ceste so poskrbele za najpočasnejšo potovalno hitrost na naši celotni poti. V enem dnevu smo zamenjali tri države in v latvijsko prestolnico prispeli ponoči.

Sedmi dan: Riga–Varšava

Vračanje po državah izza nekdanje železne zavese se je s 685 kilometri nadaljevalo iz Latvije preko Litve do Poljske. Vremenske razmere so se počasi izboljševale, prvi dan so nas pogreli tudi sončni žarki, ki se niso le odbijali od nizke oblačnosti, temperature pa so se dvignile do minus šest stopinj. Več avtocest je poskrbelo tudi za višjo potovalno hitrost, saj smo v Varšavo prišli po osmih urah in pol vožnje.

Osmi dan: Varšava–Ljubljana

Preden smo se iz Poljske odpravili proti Sloveniji, smo obiskali sedež poljskega zastopnika MAN Truck & Bus Polska, tam so nam oprali kombi, nato pa smo, v sodelovanju z dobrodelno organizacijo 'Habitat for humanity', z igračami obdarili dobrih petdeset otrok beguncev iz Ukrajine, ki bivajo v Varšavi, pri organizaciji Habitat pa skrbijo za njihovo začasno namestitev.

Po obdarovanju otrok je sledilo še zadnje dejanje naše poti – 1.105 kilometrov iz Varšave do Ljubljane, ki smo jih prevozili v desetih urah in pol.

Zimske vozne razmere

Več kot polovico naše poti so nas spremljale ceste, ki so bile bolj bele kot črne. A je naša pot potekala brez vsakršnih težav ali zastojev – manj prometa, visoka vozniška kultura in dobra zimska opremljenost vozil, poleg kakovostnih zimskih gum, na severu so pogoste tudi gume z ježevkami, so razlog, da težav v prometu skoraj ni. K temu pripomorejo tudi nizke temperature in suh sneg, ki se ne sprijema ter ne topi.

Z novinarskim kolegom Anžetom sva si bila enotnega mnenja, da v enakih razmerah po naših cestah ne bi vozili niti s polovico hitrosti kot na severu, kjer je bila potovalna hitrost med 90 in 110 km/h nekaj povsem samoumevnega. Tako kot je bilo samoumevno, da se 25-metrske kompozicije tovornjakov, po zasneženih cestah, vozijo z 90 km/h (ali včasih še celo več).

Darila za otroke

Božičkova darila smo predali Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, ki je z njimi obdarila otroke iz socialno ogroženih družin. Sama obdaritev je potekala v sklopu zimskega tabora, ki so ga za otroke organizirali v Kranjski Gori, na njej pa se je Božičku pridružila tudi MAN-ova maskota levček, ki je poskrbel za dodatno veselje otrok.

Reportaža v TV-oddaji Volan

Na dobrodelno pot pa nismo odšli sami, z medijsko podporo se nam je pridružila oddaja Volan – televizijsko reportažo z naše poti ste si lahko ogledali v oddaji, ki je bila na Kanalu A na sporedu točno za Božič, v nedeljo, 25. decembra, na voljo pa vam je tudi v spletnem arhivu na spletni strani www.volan.si.

DKV

Za plačilo goriva na poti smo uporabljali plačilno kartico DKV, pri tem pa smo si pomagali tudi z njihovo mobilno aplikacijo, ki olajša iskanje črpalk na poti. Uporabnik si lahko izbere vrsto goriva, ki ga želi natočiti v vozilo, in nato na zemljevidu preprosto poišče najbližjo črpalko ali električno polnilnico na njegovi poti, ki omogoča plačilo z uporabo plačilne kartice DKV. V aplikaciji je na voljo tudi pregled servisnih in vulkanizerskih delavnic ter parkirišč.

Marking

Pri podjetju Marking, ki se ukvarja s celostnimi grafičnimi podobami in polepitvijo vseh vrst vozil ter opreme, so našega MAN-a polepili z grafično podobo zimske vasice in Božička na saneh, ter napisi, ki so sporočali našo pot. Atraktiven videz je poskrbel, da so se na naši poti, za nami obrnile številne glave mimoidočih – tako otrok kot tudi starejših.

CVS Mobile

CVS Mobile je omogočil, da ste naše potovanje, na njihovih spletnih straneh, lahko ves čas spremljali v živo. Na voljo so bili podatki o lokaciji vozila, hitrosti vožnje ter temperaturi. Po vrnitvi domov pa smo, s pomočjo njihovih telematskih storitev za upravljanje voznega parka, lahko izdelali natančno analizo naše poti, s pregledom posameznih etap, prevožene razdalje, hitrosti, prehodov državne meje, postankov in točenja goriva.

The Amaze

Da na poti nismo bili lačni, je poskrbel The Amaze, ki ponuja suhe mešanice DRY Mix, ki so prijazne do okolja in narejene izključno iz rastlin. Izdelki ne potrebujejo zamrzovanja in so zato praktični tudi za voznike, ki si jih lahko preprosto pripravijo v kabini – mešanici proteinov in začimb dodate le vodo in olje in že imate za peko pripravljeno maso s super zadimljeno aromo in bogatim okusom (piščanec ali govedina). Izjema je tuna, ki ne potrebuje peke in je kot hladen obrok takoj pripravljena za uživanje.
Vsi trije vsebujejo celo več proteinov kot goveje mleto meso, a hkrati ne vsebujejo holesterola, aditivov, ojačevalcev okusa, soje in palminega olja. Pripravljeni so izključno iz grahovih proteinov, ki ne vsebujejo gensko spremenjenih organizmov.

Michelin

Pri podjetju Michelin Slovenija so TGE-ja za pot po Skandinaviji opremili z zimskimi pnevmatikami. Model Agilis Alpin se ponaša z oznako B za oprijem na mokri podlagi in obliko pnevmatike, ki se proti tekalni plasti zoži, kar, skupaj s širokimi kanali profila ter lamelami, še izboljša oprijem in vozne lastnosti na zasneženi cesti. Tako smo varno premagovali zimske vozne razmere, ki so nas spremljale večji del poti.

Asko

Asko skupina ponuja individualno zavarovalno kritje za vse vidike prevoza in so partner številnih špediterjev ter prevoznikov. V našem primeru so poskrbeli za zavarovanje našega dragocenega tovora, ki smo ga v kombi naložili v Rovaniemiju – Božičkovih daril za otroke.