Jože Krajnc - Špedicija od voznika do disponenta

Jože je upokojen, a še vedno nekaj časa porabi za delo v svojem podjetju: »Naj povem, da to v prvi vrsti rad počnem, saj je bilo delo v logistiki že moja otroška želja. Tisti dve uri na dan sem polno aktiven in se zaradi tega zlepa ne dolgočasim, ne nazadnje pa kakšen evro tudi pride prav za izboljšanje upokojenskega standarda.«

Svojo kariero na Špedtransu je začel s Tamovimi 'kljunaši', zadnji je bil model 110 T 10 – kakor ta s tovarniškega prospekta. 

Ker je vozil visoke starešine, je v vojski moral biti vedno urejen.

Prometni tehnik bi bil

Tako je ob koncu osnovne šole povedal Jože, a domači niso bili za to. Ustrezna šola te smeri je bila v Zagrebu. Torej bi bil 15-letni mulček sam v velemestu, ki skriva stotine pasti. No, vsaj tako sta razmišljala starša. Na koncu se je sprijaznil in vpisal poklicno kovinarsko šolo v Mariboru (Industrijsko kovinarsko šolo, ŠC TAM). Brez težav jo je uspešno zaključil in se za slabo leto zaposlil v TAM-u, potem pa ga je na služenje vojaškega roka poklicala domovina.

»Kar smejalo se mi je, saj so me razvrstili med voznike in čisto vseeno mi je bilo, da sem moral daleč od doma – v dobrih 600 kilometrov oddaljeno Kraljevo. Tam sem opravil izpite kategorij B, C in E. Očitno sem se dobro odrezal, saj so me potem poslali v Titovo gardo v Beograd. Tam sem dobil skoraj novega Fiata 132 z dvolitrskim motorjem in tudi dokaj novo Campagnolo 1107 s platneno in snemljivo trdno streho, poleg tega pa sem skrbel še za dva TAM-a 4500 in Campagnolo AR 55. Vozil sem starešine in se brez težav prebil skozi vojaški staž,« se razgovori Jože.

Takoj po vrnitvi domov se je na Ptuju zaposlil v kovinski galanteriji Olga Meglič kot kontrolor končnih izdelkov in vpisal večerno poklicno šolo za voznika. Po zaključku je začel iskati službo in jo dobil pri mariborskem Špedtransu: »Takrat ni bilo pomanjkanja voznikov in zaposliti se v tako dobrem podjetju je bila velika sreča. Nisem se zaposlil kot prometni tehnik, sem pa skozi zadnja vrata le prišel na špedicijo in delno dosegel svoj cilj.« 

Nerodno je, če se ti v puščavi zdrobi vetrobransko steklo.

Vajenec

V tako velikem podjetju, kakor je bil Špedtrans, brez hierarhije ne gre. Na vrhu je bil seveda direktor, čisto spodaj pa mladi vozniki. Po nekaj 'furah' s starim mačkom je zelenec Jože dobil svoj prvi tovornjak – TAM 4500. »Leta 1980 je bila to hudo stara in 'zmatrana' kripa. Streha je tako zarjavela, da bi ob dežju potreboval dežnik. Kljub slabemu stanju tovornjaka sem vozil po vsej Jugoslaviji. Po treh mesecih sem dobil malo boljšega TAM-a 5500, ki je imel šestvaljni motor in 40 konjskih moči več. Tudi z njim sem vozil po Jugoslaviji in spal v kabini. Tri mesece pozneje so mi dali precej novejšega TAM-a 110 in vrnil sem se k štirivaljniku. Brat mi je podaril avtoradio, ki sem ga slišal le do hitrosti 60 km/h, potem pa ga je preglasil motorni trušč, torej sem ga poslušal večinoma le takrat, ko sem stal.«

Prvi pravi tovornjak, ki sem ga vozil v obdobju 1981/82, je bil že desetletje star Magirus Deutz 170 z dvoosno polprikolico. Navdušenju je hitro sledila streznitev: »Menjalnik je imel le pet prestav. S tem tovornjakom sem veliko vozil avtomobilske akumulatorje v Nemčijo in Francijo. Na vseh klancih sem bil ovira, saj sem v Irschemberg, na primer, lezel v drugi prestavi. Tam, kjer je prehitevanje dovoljeno, so me vsi po vrsti prehiteli, vsak drugi pa mi je kazal prižgan 'fajercajg' (vžigalnik). Najslabše je bilo pozimi. Zračno hlajeni motorji tako ali tako ne grejejo kaj prida. Tesnil pri pedalih ni bilo več, zato je od tam zoprno pihalo. Obul sem 'skibutske' in se pokril z odejo ter vozil. Blizu nog je tudi motorna zavora in izpušna cev je že precej puščala, tako da sem domov prišel črn kot kurjač s parne lokomotive.« 

Z Mercedes-Benzom 1926 je Jože v Irak prepeljal več posebnih tovorov.

Irak

Po koncu vajeniške dobe je začel voziti v paru z bratrancem Marjanom Medvedom. Štiri leta sta delila kabino Mercedes-Benza 1926. Z dvoosnim vlačilcem sta vlekla Itasovo triosno prikolico z dvema osema z dvojnimi kolesi in s tretjo krmiljeno osjo z enojnima. Ta je zavijala samodejno, pri vzvratni vožnji pa jo je bilo treba zablokirati. A glede na starega Magirusa je bil to lep napredek. Kakšen konjiček več pod kabino bi že prav prišel, a ker je moč do pogonskih koles prenašal 8-stopenjski ZF-ov menjalnik s polovičkami, je kar šlo: »Večino voženj sva začela na Nizozemskem, v Belgiji ali Nemčiji, zaključila pa v Iraku. Iz Slovenije sva tja vozila posebne tovore – zapornice iz mariborske Metalne za jez hidroelektrarne Haditha na Evfratu. Dolge so bile 12 in široke 3,2 metra, tako da sva imela spremstvo.

Zadnji tovornjak pri Špedtransu je bil DAF 3600 z odlično Itasovo 3-osno prikolico. 

Pri Šegi je presedlal na DAF-a, s katerim je bil zelo zadovoljen. 

DAF 

Potem je dobil Mercedes-Benza 1935 s tandemsko prikolico, ki ga je potem zamenjal z vlačilcem DAF 3600. Tudi ta je imel 8-stopenjski menjalnik s polovičkami, a več kot za 100 KM močnejši motor ATI (Advanced Turbo intercooling) in kabino Space Cab: »Ne le tovornjak, tudi nova Itasova 12,6-metrska polprikolica je bila vrhunska – odlično je sledila vlačilcu in imela prostornino okroglih 80 kubičnih metrov, poleg tega pa tudi zaboj za hrano in posodo za vodo, da o ABS-u ter zračnem vzmetenju niti ne govorim. 

Iz Špedtransa je Jože leta 1990 šel v zasebno prevozniško podjetje Transport Franc Šega, kjer je dve leti vozil DAF-a, a novejši model 95. Konec leta 1992 ga je lastnik imenoval za vodjo transporta in Jože je tako prevzel delo disponenta in komercialista hkrati v eni osebi.

Preden je postal disponent in komercialist, je vozil DAF-a 95.

Vodja transporta in disponent

V okviru novega položaja je komunikacija glede prevozov – od dogovora s proizvajalci in vse do končnega kupca ter komunikacije s špediterji in delitev voženj med vozniki matičnega podjetja. 

Takole se spominja tega obdobja: »Bil sem navdušen, saj sem zdaj resnično prišel do tistega cilja, ki sem ga zastavil konec osnovne šole. Zdaj sem organiziral prevoze od proizvajalca do kupca in skrbel, da je vse potekalo, kolikor se da gladko. Gradil sem na osebnem odnosu, torej telefonu, obiskih naših strank, živem stiku z vozniki. Moja prednost je bila, da sem se znal postaviti v kožo voznika in da sem obvladal kakšno blago lahko prevažamo s posameznimi izvedbami tovornjakov (solo, prikoličar, polpriklopnik, posebni prevozi ...). Delo mi je bilo všeč in dobro mi je šlo, tako da sem začel razmišljati, da bi šel na svoje.«

Mednarodni transporti in posredništvo

Leta 1995 je Jože ustanovil s. p. in si uredil pisarno čisto na vrhu domače hiše, od koder posluje še danes: »Pisalno mizo sem postavil pred okno. Prostor je majhen, a še vedno precej večji kot v tovornjaku, kjer sem se vedno dobro počutil,« začne Jože in nadaljuje: »Ker sem med drugim registriral prevozništvo, sem moral kupiti tovornjaka. Našel sem odlično ohranjenega, a starega Mercedes-Benza 813 (letnik 1979). Predelal sem ga v špedicijski tovornjak – ponjavo smo povišali na 3 m, v Tovarni tirnih vozil pa so mu nad kabino izdelali spalnico iz poliestra s steklenimi vlakni. Z njim sem po vsej Evropi – največ v Veliko Britanijo in nazaj – vozil tovore do 3,5 tone teže. Največkrat blago, ki je moralo kar najhitreje priti do kupca, zato ni bilo časa, da bi ga dali na zbirnik. Obenem sem disponentska dela za moje stranke opravljal kar iz kabine. Po dobrem letu sem ugotovil, da je to preveč in zaposlil voznika, leta 1998 pa prevozništvo opustil.« 

Kot samostojni podjetnik je opravljal disponentska dela, obenem pa vozil lasten tovornjak – Mercedes-Benza 813. 

Na polno

Pri dotedanjem delu je navezal stike tako s številnimi proizvajalci kot trgovci, kupci in špediterji. Zato je organiziral tako izvozne kot uvozne prevoze po vej Evropi, še zlasti pa za naročnike iz Slovenije in držav bivše Jugoslavije ter Avstrije in Bolgarije. Specializiral se je zlasti za posle s papirjem v balah in kartonsko embalažo (na primer za jajca).

»Vedno sem poudarjal, da v našem poslu brez osebnega stika ne gre, a moram priznati, da bi po letu 2000 brez internetne povezave kar zmrznil. Še vedno se trudim z osebnimi kontakti, a danes večina posla teče z elektronskimi sporočili. Zlasti voznikom je sedaj bistveno lažje, saj praktično vse naredijo s pametnimi telefoni. Toda ko kaj zaškriplje, se ne zadovoljim s kontaktom lastnika prevozniškega podjetja. Takrat hočem neposredno govoriti z voznikom. Ker sem bil voznik, vem, da mora ta jesti, ustaviti in se spočiti, če ga premaguje utrujenost, predvsem pa ga je treba ob neljubih dogodkih umiriti, da lahko varno nadaljuje svoje delo. Tega nekaterim današnjim šefom in disponentom manjka. Nimajo lastnih izkušenj in tudi zaradi tega vozniki delajo napake in pregorevajo,« Jože podaja svoje izkušnje.

To delo mi je še vedno v veselje

Jože po upokojitvi del dneva še vedno prebije v svoji podstrešni luknji in s svojimi izkušnjami pomaga prevoznikom in njihovim voznikom. Svojo dejavnost je skrčil predvsem na uvoz: »Sodelujem s prevozniki iz vse bivše Jugoslavije in veliko tudi z Bolgari ter moram poudariti, da so vsi po vrsti pri svojem delu resni, predvsem pa držijo besedo. Delo s takšnimi partnerji človeka spravi v dobro voljo.« 

Na podstrešju nima le pisarne, ampak tudi prostor, kjer se z veseljem druži s prijatelji ali kakšnim poslovnim partnerjem, saj neguje pristne odnose. 

Čeprav že 25 let ni aktiven voznik, pa ta poklic pozna do obisti in to mu pri disponentskem delu zelo pomaga – kakor tudi njegovim naročnikom. Naj posel še naprej dobro 'laufa' in naj vam zdravje služi, Jože.