Goran Mašera - Po duši sem kamionist

Goran Mašera je poklicni voznik že 23 let in v tem času je vozil zelo različna vozila, a prevozi na dolge proge so njegova prva izbira. 

»Kot večina mulcev se je moje spoznavanje vožnje začelo s kolesi. Z njimi nisem samo divjal, ampak sem jih tudi popravljal. Nato je prišel na vrsto Tomosov APN 4. Najprej sem mu prostornino povečal na 60 ccm, znižal glavo, vgradil 'športni' bat, dodal večji uplinjač ter peto prestavo – in zadeva je letela kot sneta sekira. Seveda so zavore ostale standardne in vesel sem, da sem to obdobje zvozil brez večjih poškodb,« z nasmehom začne Goran.

Tale Scania je kriva, da je Goran šel med šoferje – še danes meni, da je to eden izmed najlepših kadarkoli izdelanih tovornjakov – pravi 'Old School'!

Vpisal se je na TŠC Nova Gorica in izbral smer elektrikar-elektronik: »Ne zaradi tega, ker bi me to resnično veselilo, ampak zato, ker sem se po osnovni šoli moral nekam vpisati. Šolanje sem uspešno zaključil in se v tej panogi tudi zaposlil. Takoj ko sem zbral dovolj denarja, sem si kupil prvi avto – ne kakšno vsakdanjo, dolgočasno zadevo, pač pa kar Renault 5 Turbo. V vožnji z njim sem odkril nov svet. Letno sem prevozil po 45.000 kilometrov, čeprav sem do službe imel le dva kilometra. A še vedno nisem niti pomislil na tovornjak.«

Scania je kriva!

»Pri enaindvajsetih sem hodil z dekletom, katere oče je bil poklicni voznik. Povabil me je s seboj na 'furo' s Scanio 143. Nisem zgolj sedel na sovozniškem sedežu, ampak velikanko nekaj deset kilometrov tudi peljal. Kaj takega pa ne bi bilo slabo početi,« si je mislil.

Bil je tako navdušen, da je prosil še prijatelja, ki je vozil tovornjaka, če bi ga lahko vzel s sabo na kakšno vožnjo. Že nekaj dni kasneje je z njim šel v Francijo in tudi prijatelj ga je malo spustil za volan. Zdaj je bil prepričan, da je to poklic, ki ga želi opravljati. Prav nič ni mencal in se vpisal v novogoriško avtošolo Ferdo ter opravil izpita kategorij C in E. 

Ker se je zaposlil junija 2000, je ujel 'zadnji vlak', da so mu kodo 95 v vozniško dovoljenje avtomatsko vpisali. 

Avtoprevoz Tolmin in Fuller

S papirji se je zglasil v Avtoprevozu Tolmin in tam so ga junija 2000 zaposlili. Tiste čase v podjetjih zelencu niso kar takoj dali svojega tovornjaka. Mesec dni je bil 'vajenec' pri starem mačku, s katerim je vozil vlačilec Mercedes-Benz 2435 s triosno polprikolico. Tovornjak je bil sodoben, z menjalnikom EPS. Potem pa je zadolžil 'svoj' tovornjak – MAN-a 22.361 z več kot milijonom kilometrov na grbi in z nesinhroniziranim menjalnikom. To pa je po Mercedesovem EPS-u bil šok! 

Brez nafte stari MAN ne pelje Mlajši šoferji so vozili s starejšimi, dotrajanimi tovornjaki, zato so jih pošiljali zgolj v Italijo: »Čeprav sem se bal, da bo šlo kaj narobe, je moj MAN vseh pet mesecev tekel kot ura – brez najmanjše težave. Od vseh instrumentov ni delal samo merilec goriva, zato sem njegovo raven preverjal s palico. Očitno sem se uštel, saj mi je nafte zmanjkalo tik pred cestninsko postajo v Benetkah. Dvakrat sem jo še ročno 'napumpal' in se privlekel tako blizu črpalke, da sem z desetlitrsko kanto tekel po gorivo, potem pa rezervoar napolnil. Imel sem srečo, da me niso zalotili karabinjerji, ker bi mi gotovo zaračunali globo.«

»Imel sem srečo, da so takrat kolegu blizu Milana ukradli ravno takšen kamion in da je potem teden dni vozil z mano. Dovolj, da mi je pomagal 'ukrotiti' to zver. Sprva mi je menjalnik škrtal, a po enem tednu sva bila že čisto 'na ti'. Po nekaj mesecih je šlo celo brez sklopke,« še danes ponosno pove Goran.

Ko je začel voziti pri Konavcu, je dobil Iveca EuroCargo s spalno kabino, z nizko streho in brez klimatske naprave; za lahke tovornjake dovolilnice niso bile potrebne.

Mednarodni prevozi z malim tovornjakom

»Po šestih mesecih mi je pogodba pri Avtoprevozu Tolmin potekla in je nisem podaljšal, saj sem dobil mamljivo ponudbo Valterja Konavca. V njegovem podjetju so vozili z več sedem in pol tonskimi tovornjaki Iveco EuroCargo. Takoj mi je bilo jasno, da se bo vedno mudilo. In se je! Prevladujoč tovor so bili električni izdelki in zdravila. Vozili smo v glavnem v Italijo, Francijo in na Madžarsko. Takrat smo imeli še tahografe na lističe in k sreči lahko tudi malo goljufali. Pred Madžarsko mejo sem si obvezno napisal nov listič, če pa se je kaj zakompliciralo, je tisoč forintov rešilo marsikatero težavo. Čeprav je bil tovornjak majhen, nam je lastnik privoščil spalno kabino, ki pa je bila nizka in brez klimatske naprave. K sreči takrat še nismo bili razvajeni, kakor smo sedaj. Tam sem ostal tri in pol leta, potem pa sem našel službo bliže doma, za kar sem imel dober vzrok: zaljubil sem se,« se Goran široko nasmeji.

Izlete je vozil z Mercedes-Benzom Tourismo (postanek v Avstriji na poti v Švico). 

Gremo na prekucnik

Priložnost se je pokazala pri Robertu Žagarju. Ta je s prekucniki prevažal soški prod iz Žage v betonarno v Gorico. Dobil je Mercedes-Benza 2635 z menjalnikom EPS. S pogonom na obe zadnji osi je vlekel klasično dvoosno prikolico: »Spet sem se moral učiti, saj dvoosna prikolica s kratko medosno razdaljo pri 'rikvercanju' hitro uide iz smeri, v avtošoli pa se te umetnosti niti slučajno ne naučiš do zadnje podrobnosti. Prvi dve furi sem peljal z izkušenim voznikom, potem sem se pa moral znajti sam. Že drugi dan pri vožnji v boks nisem imel preveč velikih težav. Pričakovano sem manj zaslužil, a sem vsak dan spal v domači postelji – in to ne sam. Super! Toda po dveh letih sem se naveličal vsak dan treh voženj na isti relaciji in se od sicer odličnega šefa poslovil, žena pa se je tudi sprijaznila, da me cesta kliče nazaj.«

Pri Murovec Transportu je najdlje vozil Volva FH 460 s tandemsko prikolico – visoka raven udobja.

Novi EuroCargo in naraščaj

Konavec ga je z veseljem sprejel nazaj in mu dal novejšega 7,5-tonskega EuroCarga s povišano klimatizirano kabino. Utiril se je v stare tirnice in znova vozil med Slovenijo, Italijo, Francijo ter Madžarsko. V drugem poskusu je tam ostal do leta 2011, ko je prišlo do nove spremembe v družini. Z ženo sta imela dva sinova, poleg tega pa je pri njenih starših prišlo do bolezni.

Avtobus je tudi čisto OK

Pri Avrigu so iskali voznike avtobusov in kandidatom omogočili brezplačno opravljanje vozniškega izpita kategorije D pri njih. Goran je tako prišel do dodatne kvalifikacije. Edino, kar so pri Avrigu pogojevali, je bilo, da pri njih ostane najmanj tri leta. 

Po milijonu kilometrov spet začetnik »Ko sem se vpisal v avtošolo za kategorijo D, sem mislil, da bo to bolj kot ne formalnost. Izkazalo se je, da je drugače. Prednji kolesi pri avtobusu sta dva metra za hrbtom voznika in tega se je treba privaditi. Ne s prikoličarjem ne s polpriklopnikom nisem drsal z gumami po robnikih, tukaj sem jih pa prve ure pridno 'čistil'. Še inštruktor me je imel za začetnika in zdelo se mi je, da mi prav nič ne zaupa, seveda pa se je bilo po milijonu po svoje prevoženih kilometrih težko navaditi čisto 'šolske' vožnje, ki pa je osnovni pogoj za uspeh na izpitu.«

 Ostal je skoraj štiri leta in ta čas večinoma vozil progi Bovec–Ljubljana in Bovec–Nova Gorica. »Vožnja redne proge ni tako enostavna, kot sem si predstavljal, saj je vozni red treba spoštovati. Na vsaki postaji sta predpisana prihod in odhod. Če je bilo nekaj zamude, je še šlo, dosti večja težava je, če sem bil kakšno minuto pred voznim redom. 

Po drugi strani mi je bilo bolj všeč voziti izlete in potovanja, toda tudi tam me marsikaj ni navduševalo. Potniki se na izletih radi napijejo, potem je treba vsako uro ustavljati, ali pa avtobus tudi čistiti. Enemu je vroče, drugi, samo dva sedeža od njega, bi rad, da voznik klimatsko napravo izključi. Po duši sem kamionist. Tudi tam te stiskajo roki, a vseeno na uro ni treba gledati vsakih nekaj minut. Bolj pomembno je, da palete nikoli ne sitnarijo. Po štirih letih, ko sta fanta prišla iz najhujšega, sem se lahko vrnil na meni tako ljubo špedicijo.«

Pri Murovec Transportu sem zadovoljen

»Usoda me je tako leta 2015 prinesla k Murovec Transportu, d. o. o. Družinsko podjetje sedaj vozi z dvanajstimi tovornjaki. Ko sem prišel tja, jo je še vodil njen ustanovitelj, žal pokojni, Danilo, ki ni bil le direktor, ampak tudi voznik. Vozila sta tudi sinova Dejan in Aleš, ki podjetje vodita sedaj. Ravno zato dobro vesta, kakšno je življenje za volanom in voznikom privoščita lepo mero dodatne opreme ter razumeta njihove tegobe. Ker večinoma vozimo zbirnike in relativno veliko tovorov odpeljemo v Švico, prevozimo manj kilometrov, kakor je v navadi – med 100 in 110 tisoč letno. Tudi carinjenje zahteva svoj čas. Goljufanje z urami je strogo prepovedano, saj s švicarsko policijo ne gre češenj zobati. Največ mi pomeni, da vozim od ponedeljka do petka, konec tedna pa se lahko posvetim družini. Če ne bi bil zadovoljen, tukaj prav gotovo ne bi ostal devet let.«

Pred dvema letoma in pol je tega TGX-a sam prevzel pri MAN Truck&Bus Slovenija na Brnčičevi v Ljubljani, z njim je zelo zadovoljen. 

V dveh desetletjih se je marsikaj spremenilo

Skoraj vsakega voznika vprašam, kaj se je v času njegovega službovanja spremenilo in Goran je prvi, ki je izpostavil položaj za volanom. »V starejših tovornjakih so bili okorni in skoraj vodoravno nameščeni (spomnite se Mercedesa 1626 NG), sedaj pa spominjajo že na tiste v osebnih avtomobilih. Neverjeten napredek so avtomatizirani menjalniki, posebej v kombinaciji s pametnimi tempomati in odličnimi navigacijskimi sistemi.

Globa za nepravilno parkiranje »Pred kakšnim mesecem sem se zvečer pripeljal do avtocestnega počivališča Lukovica sever in seveda ni bilo nobenega prostega parkirnega mesta več. Zapeljal sem čisto ob desni rob dovozne ceste na bencinsko črpalko, pred sabo pustil okoli dvajset metrov prostora in šel spat, saj vožnje nisem smel nadaljevati. Prav nikogar nisem oviral, a vseeno sta me ob pol noči zbudila policista in mi napisala globo za 40 evrov ter mi še povedala, da bi kot domačin lahko parkiral kje zunaj avtoceste. Hvala za uporaben nasvet – tam bi me pa druga patrulja oglobila za to, ker sem zapeljal na regionalno cesto, kjer je prepovedana vožnja s težkimi tovornjaki ali pa kakšen mestni redar.«

Po drugi strani pa se je promet zelo zgostil in ceste mu niso več kos. Pika na i je pomanjkanje parkirnih prostorov. Čeprav vsi vemo, da je na avtocestnih postajališčih premalo prostora za tovornjake DARS manjše, ki jih sedaj posodablja, zapira za tovorna vozila. Tovornjaka tudi v naseljih zlepa ne moreš več parkirati, ne da bi zjutraj pod brisalcem našel 40-evrski pozdrav od mestnih redarjev. Tudi pred podjetji ni več parkirnih prostorov in vedno kratko potegne voznik.«