Dr. Josip Orbanić - živeti, ustvarjati, uspeti

Josip, v svet železnice in logistike ste vpeti že tako rekoč celotno življenje. Kdaj se je začela vaša zgodba z železnico in logistiko, ki ste ji zvesti še danes?

V svetu železnice sem od rojstva. Oče je bil železničar, potem tudi oba brata. Železnico smo imeli vsak dan pred očmi. Proga je šla približno kilometer daleč od naše vasice Dolenji Pucići (Žminj, Istra) in stalno smo opazovali in poslušali vlake. Takrat je kraljeval še parni stroj. Vlake so vozile parne lokomotive. Ko smo prišli v Pulo ali Rovinj, so se kadili dimniki parnikov. Prva sprememba je nastala v drugi polovici petdesetih let, ko so začele voziti dizelske lokomotive Titovega Modrega vlaka iz Beograda v Pulo. Tega zvoka in impozantne pojave lokomotive se še spomnim. Z električnimi vlaki sem se srečal leta 1966 v Divači, ko sem prvič opravljal prakso elektrotehnika v Kurilnici Divača. Tedaj so začeli graditi koprsko progo. Potem sem se skoraj dve desetletji ukvarjal z lokomotivami in vlaki. Pod mojo »vlekarsko kariero« šefa/direktorja vleke v Divači smo ukinili parno vleko in vpeljali elektro in dizelsko vleko. Bil sem elektroinženir, opravil sem tudi strojevodski izpit. Logistika me je prevzela pozneje, ko sem izredno študiral tehnično komercialo na VEKŠ v Mariboru. V tedanji terminologiji je to bil integralni (tudi kombinirani) transport. Akademik prof. dr. Danilo Požar, začetnik poslovne logistike pri nas, je bil moj profesor in mentor pri diplomski nalogi in pozneje pri doktoratu. Enkraten človek, raziskovalec, pedagog in znanstvenik. Zraven je bil tudi prof. dr. Radovan Andrejčič, pionir sistemov kakovosti pri nas. Magisterij sem delal iz marketinga pri prof. dr. Bogomirju Deželaku, začetniku marketinga pri nas. Imel sem vrhunske profesorje. Potem sem se tudi na železnici preusmeril v marketinško in logistično sfero. Po doktoratu leta 1998 sem opravil tudi habilitacijo za docenta in eno desetletje predaval na Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru, ki sem jo pomagal tudi ustanoviti.

Celotno aktivno delovno dobo ste bili zaposleni na Slovenskih železnicah. Kako danes vidite razvoj železnice in njeno vlogo v logistiki?

 Železnice so gradili v 19. in začetku 20. stoletja. Po drugi svetovni vojni je bila železnica zelo poškodovana. Obnova je trajala več kot desetletje. Naša generacija je železnico modernizirala, začenši z elektrifikacijo, dizelacijo, elektroniko, komercializacijo, informatizacijo, demokratizacijo, logistiko v tovornem in vpeljavo novih storitev v potniškem prometu. Vse do osemdesetih let je bila železnica nosilka transporta pri nas. Potem sta primat prevzela cestni in letalski transport. Železnica nazaduje že približno štirideset let. To se zelo pozna in nisem zadovoljen. Sreča, da imamo izhod na morje v Kopru in skupaj z Luko Koper, špediterji, agenti in drugimi držimo stik s sodobnostjo na transevropskih koridorjih. To nas še drži gor, vendar tudi tukaj izgubljamo zaradi lastne nezmožnosti izgradnje boljše infrastrukturne povezave z morjem in konkurenco, ki je vsak dan močnejša. Imamo dobro kontejnersko in avtomobilsko logistiko ter še nekatere manjše segmente. Že desetletje je pri nas več železniških prevoznikov in to se tudi pozna. V svoji 40-letni karieri sem večinoma opravljal vodstvene funkcije in tesno sodeloval z vsemi 15 direktorji železnic, začenši s Cirilom Mravljo, Jožetom Slokarjem itn.

In kako se je razvijala vaša kariera v okviru železnic? V drugi polovici devetdesetih let ste tudi doktorirali. Kam vas je potem zanesla pot? 

Iz Divače sem leta 1982 odšel v ŽTO Postojna in tam sem se srečal z logistiko v živo. Vodil sem prodajo v tovornem prometu na območju Notranjske, Primorske, Istre in Kvarnerja. Zelo dobro smo sodelovali z Luko Koper in špediterji. Zlasti se spominjam zelo pristnega dela z direktorjem Rudijem Dujcem, direktorjem Intereurope Miranom Turkom in vsemi drugimi. Osebno sem se poznal tudi z Danilom Petrinjo, prvim direktorjem Luke Koper in graditeljem železniške povezave s Koprom. Pozneje smo dosti sodelovali tudi z Brunom Koreličem in drugimi v luki. Leta 1989 so me povabili v upravo Železniškega gospodarstva Ljubljana. Najprej sem vodil službo za raziskavo trga, potem sem prevzel potniški promet. Precej sem bil vpet v osamosvojitvena dogajanja in včlanjevanje Slovenskih železnic v mednarodno skupnost. Od leta 1993 naprej sem v dogovoru z novim direktorjem Marjanom Rekarjem vodil Projekt kakovosti. Do leta 2010, ko sem zaključil, smo vzpostavili sisteme kakovosti, ravnanja z okoljem, varnega upravljanja, prenove in informatizacije procesov dela itd. Doktorat in habilitacija s področja sistemov kakovosti in logistike sta mi omogočila, da sem na tem področju v prakso prenašal najnovejše in naprednejše dosežke. Precej sem bil aktiven v okviru GZS, združenj za kakovost in poslovno odličnost ter logistiko. Bil sem tudi član skupine za Nacionalni program kakovosti Slovenije. Precej smo sodelovali z avstrijskimi, nemškimi in italijanskimi železnicami ter v okviru mednarodnega združenje železnic UIC.

Kot zunanji sodelavec revije Transport & Logistika imate najdaljši stalež. Se morda spomnite vašega prvega prispevka, ki ste ga pripravili za našo revijo? 

Zanimivo je, kako se to zgodi. Prvi članek je bil objavljen v Transportu št. 1, januarja 2002. Konec leta 2001 so pripravljali več člankov o železnici. Prvega bi moral napisati državni sekretar za promet dr. Slavko Hanžel. Konec decembra me je poklical Sandi Salkič, ki je bil tedaj vodja odnosov z javnostjo pri SŽ in povedal, da Hanžel ne more napisati članka in naj ga do jutri napišem jaz. Ko sem ugovarjal, je rekel, da so tako sklenili, saj se najbolje spoznam na to. Napisal sem članek: Železnica za 21. stoletje. Poleg tega je bil objavljen intervju z direktorjem mag. Igorjem Zajcem in drugo. Tedanji urednik, pok. Danilo Hinič, me je po izidu te številke poklical in predlagal, da postanem sodelavec revije. Tako bo kmalu 20 let zvestobe reviji. Moji prispevki so bili skoraj v vsaki številki, tako da se jih je nabralo na stotine. Sem res zadovoljen in hvaležen za to priložnost in izkušnjo. Z direktorjem Jankom Zrimom in poznejšimi uredniki ter sodelavci smo lepo sodelovali.

V tem času se je zgodila tudi digitalizacija medijev, izobraževanja in informacij na splošno. Kako gledate na ta prehod in kakšno prihodnost napovedujete medijem. Predvsem strokovnim, kot je naša revija Transport & Logistika? 

Naša generacija je šla skozi to transformacijo – iz analognega v digitalno. Naš svet je še vedno materialen, želimo imeti v roki knjigo, časopis, revijo. Tudi kaj napišemo rokopisno. Moji otroci in vnuki tega več ne prakticirajo. Za njih obstajajo samo tipkovnica, miška in ekran. Upam, da knjiga, časopisi, revije ne bodo izginili, je pa jasno, da digitalizacija je in bo šla naprej. Kar me skrbi, je ta hitrost, ki jo prakticirajo. Hitro se napiše, hitro se prebere, hitro se spreminja, pozabi. Ko si prebral knjigo, daljši članek, ti je to ostalo. Sedaj pa je vse v spominu in na spletu in tam se stalno nekaj išče. Kot univerzitetni predavatelj sem že pred leti uporabljal elektronsko učilnico in predaval na daljavo. Menim pa, da to ne more nadomestiti dela v živo, pogovora, razprave, soočenja mnenj. Je kot pripomoček, ne more pa biti osnova učnega in vzgojnega procesa.

Poznamo vas tudi kot strastnega zbiratelja in pisca knjig. Povejte nam kaj več o tem. Kaj zbirate, od kdaj, katere knjige ste napisali in kaj imate še v načrtu? 

Imam vsega za en muzej – knjig, razglednic, znamk, fotografij, značk, dokumentov, starih predmetov in aparatov, kap, majic, kravat, ur, vozovnic, plomb, diapozitivov, gramofonskih plošč, CD in DVD, glasbenih kaset in kdo ve še kaj. To je odvisnost, vendar se človek iz vsega tega uči, ga pa tudi obremenjuje. Več kot 500 knjig o transportu in logistiki sem podaril knjižnici Fakultete za logistiko, zbirko voznih redov Železniškemu muzeju, več starih dokumentov različnim muzejem.

S pisanjem sem okužen. V bibliografskem sistemu COBISS imam do sedaj 324 zadev, začenši z letom 1978. WorldCat Identities navaja »306 works in 313 publications in 2 languages and 385 library holdings – Author, Reviewer, Thesis advisor, Photographer, Interviewee, Other, Interviewer«. Nacionalni portal odprte znanosti vsebuje osem zadev. Samostojnih knjig imam šest, v soavtorstvu pa še štiri. Če se ozrem na ožje področje, je pomembna znanstvena monografija Razvoj transporta, logistike in mobilnosti (UM FL Maribor 2016). Kot nadaljevanje pripravljam publikacijo Zdravstvena tveganja v transportu, logistiki in mobilnosti. To je odziv na trenutno pandemijo COVID-19.

Tudi sedaj, ko ste upokojeni, redno spremljate dogajanje v logistiki in na železnici. Zanimiva so opažanja iz vašega stanovanja v stolpnici, ki ima neposreden pogled na glavno železniško postajo v Ljubljani. Nam lahko morda malce več poveste o tem? 

Pred desetimi leti, 13. decembra 2010, sem zadnjič sedel za delovno mizo na SŽ –Kolodvorska 11. Torej, celo desetletje si lahko privoščim to, kar mi prej ni bilo mogoče. Aktivno spremljam logistično sceno, pišem, družim se, obiskujem kongrese, konference, sejme, potujem. Povabijo me, sam pa tudi grem in v glavnem so vrata odprta, ljudje me sprejemajo, jaz pa tudi njih. Sem eden izmed najstarejših še neformalno aktivnih na tem področju.

Imam tudi privilegij, morda edinstven v svetu. Stanujem visoko v stolpnici s pogledom na: Železniško postajo Ljubljana, veliko cestno križišče, BTC, Klinični center in heliodrom, Kamniške Alpe ... Sonce me prvega pozdravi – zgodaj vstajam in fotografiram. Mimo gredo vlaki na evropskih koridorjih, avtomobili, avtobusi, helikopterji in je res pestro. Najbolj me prevzame dolg kontejnerski vlak ali vlak z avtomobili. Sedaj pa spremljam nove potniške vlake, ki jih preizkušajo.

V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani je ravno v tem času v okviru projekta Osebne razstave obiskovalcev na ogled razstava »Moje življenje, moj svet: Josip Orbanić – Živeti. Ustvarjati. Uspeti.« Kakšne misli se vam porajajo ob pogledu na osebno zgodovino, ki ste jo vseskozi vestno beležili? 

Ne vem točno, vendar se je nabralo veliko tega, pred časom smo izdali družinsko monografijo Fameja Orbanić, tudi en DVD. Sedaj pa sem se odločil predstaviti samega sebe in čas, ljudi ter okolje, v katerem sem deloval in živel. Razstava v SEM predstavlja časovno sosledje mojega 70-letnega življenja, dela, ustvarjanja, izobraževanja, raziskovanja in družbenega udejstvovanja. Žal je padla v čas koronavirusa, a upam, da bo še kaj možnosti, ko se bodo muzeji odprli in vabim na ogled.

V času koronakrize smo vsi malo bolj pazljivi in omejeni z ukrepi. Kako preživljate dneve? Ali morda načrtujete že naslednji projekt, knjigo?

Težko je za vse. Mi upokojenci smo po eni strani na boljšem, po drugi pa smo nekako potisnjeni stran. Moraš zapolniti dan, paziti na sebe in druge, pomagati otrokom in drugim, ki to potrebujejo. Spremljam, pišem, kuham, fotografiram, če ne drugače z balkona. Če se le da prehodim 10.000+ korakov, grem na tržnico, zjutraj telovadim. Kot sem omenil, proučujem zdravstvena tveganja v transportu, logistiki in mobilnosti. Te dejavnosti so med pomembnimi prenosniki okužb, globalno in lokalno. So pa tudi nepogrešljive za življenje in gospodarstvo. Zgodovina je bogata z izkušnjami in prakso, vendar kaže, da smo to malo zanemarili in pozabili. Poskušam s kolegi nekaj narediti, da se to izboljša, prikaže in publicira. Zdravje je ključno in če ga ne moremo varovati, smo v hudih težavah.

In za konec bi vas prosili še za nasvet mladim, ki so na začetku svoje poti. Kaj lahko pričakujejo v času, ki je velikokrat prehiter in površen ter fizična in digitalna realnost vodita svet.  

Digitalni svet in vse nove tehnologije so realnost in treba jih s pametjo sprejemati in uporabljati. Prvih devet let sem preživel brez elektrike in potem doživel neverjetno transformacijo. V naši generaciji je vse šlo prehitro in neuravnovešeno. Sedaj je treba upočasniti in iskati ustrezno ravnotežje. Prav sedanji čas pa kaže, da je treba znati skuhati, kaj doma popraviti, imeti kaj v kleti ali na vrtu. Obvladati ročna dela, znati čutiti naravo in okolje, razumeti bližnjega. Zavedati se je treba, da obstaja realni svet, ki je osnova. Digitalni svet je nadgradnja in morda nevarnost, da spregledamo bistveno, vrednote. Brez čvrste osnove zgradba ni stabilna. Ohranimo realni/materialni svet, naravo, okolje in človečnost ter njegove vrednote. Mladi težko poslušajo nasvete, a moramo povedati to, kar čutimo, pomagati in ohraniti optimizem. Leta 1950, ko sem se rodil, ni nihče slutil, kaj bo danes, danes pa tudi težko rečemo, kaj bo leta 2050, čeprav obstajajo scenariji.

Spoštovani Josip. Zahvaljujemo se za dosedanje sodelovanje in upamo, da bo spisanih še veliko besed tudi v bodoče. Uredništvo revije Transport & Logistika.