Danny Ludvik / Tovornjaki od merila 1 : 1 do 1 : 87 – delo in hobi

Mislil sem, da je Danny vzdevek, a je to dejansko njegovo krstno ime. Oče je pol desetletja delal v Nemčiji, kjer je spoznal svojo ženo, ki je Dannyja rodila že tam. Z družino je prišel v Slovenijo, ko je Danny dopolnil eno leto. O tem se Danny pošali: »Morda pa ravno zaradi svojega imena v Avstriji nikoli nisem imel kakšnih omembe vrednih težav s policisti – razen tu in tam kakšne manjše kazni, ker mi tovornjak 'uide' nad 80 km/h, saj veš, da so tam dosledni pri omejitvi 80 km/h za transport naftnih derivatov.«

Pri Boštjančiču se je pri enaindvajsetih letih začel učiti obrti voznika tovornjaka za tekoče tovore s tem Mercedes-Benzom 1735, v katerem je spoznal menjalnik EPS. 

Tudi s tovornjaki ni imel resnejših težav 

»Tovornjake vozim od svojega 21. leta, torej 26 let, a doslej še z nobenim nisem ostal na cesti. Vedno sem se po kolesih lastnega vozila pripeljal domov oziroma vsaj do delavnice. Nikoli me nobeden ni pustil na cesti. Avtomehaniki me večkrat zbadajo, da sem rojen pod srečno zvezdo, saj so veliko napak odkrili, še preden bi utegnile povzročiti večjo škodo. Pa tudi to je res, da sem med servisiranjem vedno zraven. Če je treba, znam pa tudi improvizirati. Vedno imam s sabo vezice in dokaj dolg kos žice, kar zna priti prav tudi pri sodobnih vozilih. 

Trenutno v Korle Logistiki vozim Mercedes-Benz Actrosa MP4, ki ima za sabo že častitljivih 1,26 milijona kilometrov. Tovornjak je 11 let 'preživel' brez večjih posegov v motor. Ko sem ga pred petimi leti 'zadužil', je bila na števcu številka 700.000. Vem, da so mu, malo preden sem ga začel voziti, zamenjali turbinski polnilnik, lani pa je 'dušo spustil' retarder. Tega nismo nadomeščali, saj sem ugotovil, da ga ne potrebujem. V Slovenijo dovažam bitumen iz Italije, Avstrije in Madžarske in ne vozim po izrazito hribovitem terenu, tako da dvostopenjska motorna zavora čisto zaleže – pa še kakšen deci goriva tovornjak zaradi tega manj porabi. Za vozilo s tolikšno kilometrino je povprečna poraba goriva okoli 26 l/100 kilometrov po moje čisto lep dosežek. Seveda bi bila poraba na špediciji višja, tukaj pa polovico razdalje prevozim s prazno polprikolico,« Danny realno komentira rezultat.

Z Mercedes-Benzom Actrosom, ki ga v Korle Logistiki vozil zadnjih pet let, prevozi okoli 110.000 kilometrov letno, tovornjak pa jih je prevozil že več kot 1,2 milijona. 

Mopedist pri trinajstih 

Danny je že od malega želel postati poklicni voznik. Ker je pogoj za to starost 18 let, je pač moral vpisati šolo. Odločil se je za uk za strojnega ključavničarja, saj je oče delal napeljave za centralno kurjavo in je bila ta šola topogledno ustrezna. Očetu je v času šolanja tudi pomagal, zlasti med počitnicami. Že v osnovni šoli je prišel do Tomosa 14 T, na katerega so že pred njim vgradili agregat modela T 15 s 6 konjskimi močmi in petimi prestavami. Ko je v srednji šoli dobil okvir modela APN 6, je pogonski sklop in vso opremo premontiral nanj in se z njim veselo vozil do konca šolanja. 

Zadnjič je 'na svetlo' potegnil mopeda, s katerim se je vozil kot srednješolec in pravi, da bo to njegov objekt restavracije vozila v merilu 1 : 1.

Kvalificiran voznik

»Če si hotel narediti kvalifikacijo, si moral imeti vsaj zaključeno poklicno šolo. Ko sem dobil 'papirje' za ključavničarja, sem se vpisal v večerno šolo za voznika v Kopru, znanci pa so mi pomagali, da sem prišel do prakse v Intereuropi. Za pol leta sem se preselil tja in delal v njihovi delavnici. Ta čas sem veliko menjal olje v tovornjaških motorjih, še več pa po moje pometal delavnico in pospravljal po njej. Čeprav sem takrat že imel vozniško dovoljenje kategorij C in E, sem moral praktični del znanja vožnje opraviti še v šoli. S potrdilom o zaključenem šolanju se nisem poskusil prijaviti pri Intereuropi, ampak sem potrkal na vrata zasebnega podjetja, Avtotransporti Boštjančič, v katerem so prevažali naftne derivate in občasno tudi kontejnerje za SFOR v Tuzlo in Sarajevo. Pri Boštjančiču sem ostal nekaj dni manj kot pet let, nato pa dobil službo pri Transportu Ilirska Bistrica (TIB), kamor sem si od nekdaj želel priti,« pove Danny. 

Prvi tovornjak, ki ga je pri Avtotransportih Boštjančič samostojno vozil, je bil MAN 22.281, ki je bil tudi ena Dannyjevih prvih maket v merilu 1 : 87 (H0).

Pri TIB-u ducat let

Leta 2002 se mi je tako izpolnila življenjska želja. Takoj ko so me sprejeli v TIB, sem bil 'skakač'. Leto in pol nisem zadolžil svojega tovornjaka, ampak lep čas nadomeščal voznike, ki so bili odsotni iz raznih razlogov. Tako sem spoznal različne znamke, modele in letnike tovornjakov, le to mi je žal, da takrat nismo imeli nobenega Macka več. Seveda sem potem imel še vrsto 'svojih' tovornjakov in leta 2014, ko je TIB šel v stečaj, sem svojo tamkajšnjo kariero zaključil z Actrosom MP 2 1848. V TIB sem vozil vse vrste tekočin – od kemikalij, do različnih naftnih derivatov v tekoči in plinasti obliki. Tri leta sem vozil saje – surovino za avtomobilske pnevmatike v kranjsko Savo. Po dvanajstih letih sem pristal na Zavodu za zaposlovanje in se pet mesecev kasneje zaposlil v podjetju TIB Logistika. Potem so podjetje reorganizirali v Korle logistiko, kjer še vedno vrtim volan – pa se je spet obrnilo desetletje.« 

Z bitumnom ni šale

»V Korle logistiki sem se specializiral za bitumen in če hočemo, da ta naftni derivat teče, mora biti vroč. Pri nalivanju v cisterno njegova temperatura znaša 180 ^"C. Polna cisterna, med vožnjo ne povzroča težav, prav tako ni strahu, da bi se vsebina shladila, saj je termično izolirana. Pri njenem polnjenju in praznjenju pa je treba biti posebno previden. Tudi v največji vročini se popolnoma oblečem, obujem in nataknem ustrezne rokavice. Prav tako nikoli ne pozabim na čelado z vizirjem, saj imam le par oči, ki jih pri svojem delu nujno potrebujem. Ja, bitumen je vroč, zelo vroč in nihče si ne želi, da bi ga dobil na kožo!« izkušeno pove Danny.

Cev za praznjenje cisterne je treba priklapljati z veliko mero previdnosti. Tudi ko Danny pripelje na cilj, je temperatura bitumna še vedno blizu 180 ^oC.

Vsako slabo je za nekaj dobro

»Že pred desetletjem in pol sem začel zbirati modele tovornjakov. Ko sem ostal brez dela, sem stopil stopničko više, in začel tovarniške modele predelovati v modele naših prevozniških podjetjih. Začel sem z merilom 1 : 87 (med modelarji bolj poznanem kot H0). Sproti sem se učil, žal veliko na lastnih napakah. Nato sem se navdušil nad merilom 1 : 24, kjer sem imel dosti več svobode. Ti modeli so popolnoma razstavljeni, zato jih je pa toliko laže polakirati v barve posameznih firm. Tudi nalepke so večje in dosti bolj čitljive, a dela je zelo veliko. Za prvega – MAN-a 281 v barvah TIB-a sem porabil več kot pol leta, a tudi sedaj, ko sem se že veliko naučil, mi modela (skupaj s prikolico ali polprikolico) zlepa ne uspe zaključiti prej kot v štirih mesecih. Modele v merilu 1 : 43 sem doslej samo zbiral, sedaj pa se pripravljam na svoje prve modele te velikosti,« z navdušenjem, skoraj brez vdiha pove Danny. 

V Transportu Ilirska Bistrica je bil leto in pol 'skakač' – na fotografiji Mercedes-Benz 1948 SK, s katerim je šel po novo polprikolico v podjetje Fluid (Batuje).

Galerija miniatur

Dannyjevo stanovanje je kot galerija modelov tovornjakov (z nekaj redkimi osebnimi avtomobili in avtobusi). Na stenah so steklene vitrine, kjer se tre modelov v treh prej naštetih merilih. Najbolj me je pritegnila velika vitrina na kolesih s šipami s petih strani. V njej je v štirih 'nadstropjih' na ogled množica modelov, postavljenih v 'naravno' okolje (diorama). Ni bilo časa, da bi preštel vse tovornjake v merilu H0, a po moje nič ne pretiravam, če rečem, da jih je vsaj sto. V spodnjem 'nadstropju' kraljujejo cisterne, proti vrhu se njihovo število manjša, a Danny z veseljem pove, da mu ceradarji niso nikoli 'sedli'. Vmes je še nekaj osebnih avtomobilov in tudi kakšen avtobus se najde. Ob vitrinah zidove krasijo številne fotografije tovornjakov in voznikov različnih podjetij. V škatlah je zložena zbirka naše revije Transport & Logistika. Manjka mu samo 'nulta' številka. V zastekljeni balkonski niši si je uredil delavnico, kjer sestavlja modele. Ta je namenjena bolj 'umazanim' delom – rezanju, lepljenju, kitanju in lakiranju. V dnevnem prostoru pa ima mizo za sestavljanje modelov, kjer je čisto kot v lekarni. Tam najdemo samo podstavek, do konca izdelane sestavne dele, pinceto in lepilo. 

Takšnega, a drugo številko, je izdelal v merilu 1 : 24. 

V tej vitrini na kolesih je 'skritih' vsaj sto modelov v merilu H0. 

Kdo je rekel, da mora modelar imeti drobne prste? Danny je z močnima rokama kos čisto vsakemu modelarskemu projektu.

Znanje je pomembno, prav tako materiali

»Vse vrste materialov sem preizkušal, ko pa sem odkril Bineta Logarja v Kranju (Miniatures, d. o. o.), sem prestavil v višjo hitrost. Ne le, da v svoji trgovini ponuja zelo širok izbor modelov in materialov, potrebnih za njihovo sestavljanje, z več desetletnimi praktičnimi izkušnjami je prava zakladnica nasvetov. Čeprav je mogoče vse iz njegove trgovine naročiti po spletu, se raje odpeljem v Kranj, saj je občutek čisto drugačen, če lahko zadevo primeš v roke. Ne morem pomagati, sem pač še analogen tip,« Danny spet pove z blagim nasmeškom.

»Če hočem izdelati realno kopijo tovornjaka, ki sem ga vozil, je včasih treba kakšno os dodati ali odvzeti, odstraniti kabino, jo razstaviti in namestiti podrobnosti, ki sem jih imel v njej ali na vetrobranskem steklu. Pri merilu 1 : 87 so takšne zadeve zelo majhne in zahtevajo ostro oko ter mirno roko. Seveda se mi včasih tudi kaj ponesreči, a zlepa česa ne zavržem, mogoče pride prav pa pri naslednjem projektu. Pri merilu 1 : 24 so sestavni deli bistveno večji, a vseeno moraš biti ves čas skrajno pazljiv. Pri svojem prvem 'velikem' modelu sem z lepilom zapacal desno steklo in napake mi nikoli ni uspelo popraviti. Vsaj doslej ne. Sedaj sem si kupil precizno orodje za rezanje, tako da bom poskusil šipo izrezati in namestiti novo. Če jim pri Carglassu to uspe pri pravih vozilih, ne vem, zakaj ne bi meni uspelo pri modelu,« naju spet oba spravi v smeh. 

Seveda mu bo uspelo, saj mu mora, s kakršnim veseljem to počne. Veliko sreče na cesti in užitka ter zadovoljstva pri novih modelarskih izzivih, Danny!