VIDEO: Posebno rojstnodnevno darilo

V domačem podjetju delata oba sinova, in njima ter drugim voznikom Branko nenehno predava (tako kot to počnemo vsi stari vozniki): »Ja, pobi, zdaj vozite mašine s 500 in več konji, mi smo se pa matrali s TAM-i, ki so jih zmogli 125, 170 ali največ 190. Bi vas v vročini posadil za volan TAM-a 125 T 12, pa da vas vidim, če bi še bili takšni frajerji!« In kaj so sklenili sinova, mama in prijatelji? »Dojca mu bomo kupili,« so se strinjali. 

A to je bilo laže reči kot storiti. Vso Slovenijo so prečesali, da bi našli ustreznega TAM-a z dvigalom za les. Nobene »stopetindvajstice« niso našli pri življenju. Zato so bili zelo veseli, ko je družinski prijatelj našel model 170 T 14 kar na Koroškem. Tovornjak je bil dobesedno zakopan v pesek in skoraj preraščen z grmovjem. V kabini je bil zadnji izpolnjeni tahografski listič iz leta 2009, torej praktično desetletje ni vozil.

Od voznika prekucnika do lastnika podjetja

Branko je svojo vozniško poklicno pot začel na Gozdnem gospodarstvu Slovenj Gradec kot »kiperaš«. Po nekaj letih je »presedlal« na prevoz lesa. Leta 1996 je šel na svoje in začel z utrujenim TAM-om 190. Zdaj, ko mu do »penzije« manjka še kakšno leto, imajo v podjetju redno okoli 10 kamionov znamk Mercedes in Scania ter prav toliko voznikov. S forwarderjem iz gozda izvažajo hlodovino, ki jo tudi prevažajo po Sloveniji, v Avstrijo in Italijo, ob njej pa še sekance in druge tovore ter opravljajo tudi izredne prevoze. 

Koroški TAM SOS
Britanska serija Car SOS je v Sloveniji dokaj znana in priljubljena, Prevorčičevi pa so se šli TAM SOS. Tovornjaka so našli komaj teden dni pred velikim dogodkom. V ponedeljek so ga izkopali in naložili na polprikolico. Odpeljali so ga k prijatelju ličarju in takoj začeli s peskanjem.

Zadnji kljunaš

TAM 170 T 14 je bil tovornjak z motorjem pred kabino (kljunaš) z najmočnejšim motorjem – zračno hlajenim šestvaljnikom oblike V in 170 KM (125 kW). Model 170 je leta 1979 zamenjal predhodnika 125 T 12. Stosedemdesetica je bil edini TAM-ov kljunaš s sinhroniziranim 5-stopenjskim menjalnikom, ki pa je še vedno imel zgolj pet prestav. Prevorčičevega so že v tovarni pripravili za prevoz lesa in mu zato namenili pogon na vsa kolesa ter srednjo medosno razdaljo (4.500 mm).

»Sestavili smo dvanajstčlansko ekipo in vsak izmed nas je dobil jasno določeno nalogo. Imeli smo slabih pet dni – od torka zjutraj do sobote popoldan. Že na mestu, kjer je stal, smo ga poskusili vžgati, a ni šlo. Pol Slovenije smo prečesali za ustrezne pnevmatike, vetrobran je bil razpokan – treba je bilo najti novi šipi. Zavore po toliko letih stanja seveda niso delovale. Ker motor ni vžgal, smo visokotlačno črpalko za gorivo razstavili na prafaktorje, jo očistili, znova sestavili in kolikor toliko sestavili, hiti pripovedovat mlajši sin, Aleš. Več opravil smo delali vzporedno. Lakirali smo kar na prostem.Postavili so si nekaj ciljev: kamion mora biti vozen, zavore morajo kolikor toliko delovati, ročna pa mora biti zanesljiva. Z zunanje strani mora biti na pogled lep, pobarvan v svetlo zeleni odtenek, kot del njihove flote in seveda opremljen z napisom Prevorčič.

Motor je zabrnel šele v soboto zjutraj, ko je bila karoserija že pobarvana. Zadnji hip so zaključili in naložili še 5 t lesnih odpadkov ter kamion pripeljali na križišče pod Prevorčičevo hišo. Ker je od tam do nje klanec, so v praksi preizkusili, ali so motor dovolj dobro popravili.

Na gaudi so bili sodelavci nenavadno zadržani 
V petek je Branko povabil vse svoje voznike – skupaj s sinovoma in z njim jih je trenutno zaposlenih devet: »Bil sem že kar malo užaljen. Proslavljal sem 60. rojstni dan, mojim sodelavcem, pravzaprav prijateljem pa se je tako mudilo. Šele v soboto mi je postalo jasno zakaj. Avto so hiteli sestavljat. Bojda so delali skoraj vso noč in dobršen del sobote,« navdušeno pove Branko.

Tresoče roke
Pozno popoldne v soboto se je okoli hiše začelo nekaj dogajati. Skočil sem po telefon, da bi posnel kakšnega selfija. Pa ga nisem, saj sta se mi roki nenadzorovano tresli, očesi pa orosili. Dobro, da me ni pobralo,« v smehu sklene Branko. Vsi domači, vsi vozniki, prijatelji in polovica vasi so vedeli za presenečenje, a so ga do konca uspešno skrivali. Vmes bi jih bil Branko skoraj razkrinkal, saj je »na hofu« hotel vžgati kopača, a ga ni mogel, ker v njem ni bilo akumulatorjev. Hitro mu je eden izmed voznikov razložil, da si jih je prišel sposodit mehanik, ki sproti odpravlja manjše okvare na njihovem voznem parku. »TAM je (skoraj) pripravljen za registracijo, zavore bodo potrebovale še nekaj malega pozornosti, dvigalo sicer dela, a ga je treba še pobarvati. V kabino je pa treba spustiti tapetnika, da vse do konca uredi. Saj ate tako rad brklja po avtomobilih,« je zaključil Aleš, se očetu veselo nasmehnil in mu obenem pomežiknil.