V zbirki je manjkal samo še avtobus

Besedilo: Emil Šterbenk
Fotografije: E Šterbenk, Mercedes-Benz AG

Svetovni prvak

Pri Mercedes-Benzu so leta 1954 predstavili revolucionaren avtobus. Bilo je obdobje nemškega gospodarskega čudeža in tega leta so med drugim pokazali model 180 D (Ponton), legendarnega 300 SL z dvižnimi vrati in tovornjak L 315. 

Za Mercedes-Benzov avtobus O 321 bi lahko rekli, da ga je prinesel Miklavž, saj so ga predstavili 6. decembra 1954.

O 321 je bil prvi popolnoma na novo zasnovan avtobus te znamke po drugi svetovni vojni s samonosno karoserijo. Prvi avtobus s tovrstno karoserijo so izdelali pri Setri leta 1961 in tudi ime Setra (sedaj Daimlerjevo podjetje) izhaja iz besede: selbsttragend (samonosen). Zaradi tega se je povečala koristna dolžina avtobusa in zmanjšala masa vozila na potnika. Pri predhodnem modelu O 4500 je na potnika odpadlo 172,5 kg mase avtobusa, pri novincu pa je delež »tare mase« znašal 138,5 kg. Za pogon je skrbel šestvaljni vrstni dizelski motor OM 321, ki je ob prostornini 5,1 litra postregel s 110 KM (81 kW) moči. 

O 321 je bil prvi Mercedesov avtobus s samonosno karoserijo in motorjem zadaj –takole je bil videti Bizjakov, ko so ga »slekli«.

Proizvajali so jih v različicah za mestne, medmestne in turistične prevoze na daljše razdalje. Mestni so imeli avtomatsko zložljiva vrata, medmestni in turistični pa klasična. Na strehah »dolgoprogašev« so bila panoramska stekla, kot dodatna oprema pa je bila na voljo zložljiva streha. Ponujali so ga z dvema medosnima razdaljama. Avtobus O 321 so večkrat posodobili. Leta 1957 so deljeno vetrobransko steklo podaljšali navzdol, leta 1961 pa še navzgor. Dve leti pozneje so zadaj vgradili namesto dvodelnega enodelno steklo. Proizvajali so jih v obdobju 1954 do 1970, čeprav je leta 1965 stekla že proizvodnja modela 302. Priljubljeni O 321 ni vozil samo po Evropi, temveč tudi po Aziji in Južni Ameriki. Tam so jih sestavljali v Braziliji, kamor so jih izvozili okoli 11 tisoč. S tem modelom, ki so ga izdelali v natanko 29.586 »izvodih« je Mercedes-Benz postal vodilni svetovni proizvajalec avtobusov. 

69 let mlad avtobusni voznik
»Avtobus sem vozil v vojski, a sem kot obrtnik vozil samo tovornjake in vzdrževal le dovoljenje kategorij C in E, kategorija D pa mi je propadla. Ko je avtobus začel spet dobivati obliko, sem se odločil, da grem opravit izpit. Nikomur nisem povedal za to. Če bi slučajno padel, bi iz mene brili norca. Pa nisem, v prvem sem zmagal in z 69 leti postal najstarejši kandidat, ki je v Kranju opravil izpit kategorije D. 

Sašo je voznik in sprevodnik obenem – dal je izdelati karte za spomin na vožnjo – tudi meni jo je dal. 

Zakaj avtobus?

V Bizjakovem podjetju niso nikoli prevažali ljudi in niso imeli avtobusov, a Sašo si ga je kljub temu omislil. Še več: zaradi avtobusa je moral pridobiti vozniško dovoljenje kategorije D. Za tem stoji zgodba: »Imam tricikel, s katerim sem razvažal naročene stvari gospodinjam po Kranju, prav tako sem prišel do zbirke mopedov in motociklov. Še zdaj imam Borgwarda Isabelo, zaradi katerega je moral oče v zapor, potem ko ga je pripeljal domov in še tri starodobne avtomobile. Po dolgem iskanju sem našel Mercedesa (malega) Langhauberja, ki ga je moj oče v Nemčiji leta 1950 kupil novega. Samo avtobusa še ni bilo v zbirki. Najprej sem iskal še tistega z nosom – model O 3500, a sem ugotovil, da je zame predrag. Po dolgem času sem pri nemškem preprodajalcu našel tega O321.«

Bi ga zažgal, zakopal ali peljal na odpad?

Ponj sta se v Nemčijo leta 2017 peljala s sinom Rokom in so začeli: »Takoj smo se zapodili vanj, a ko smo stekla pobrali ven, se je karoserija začela zvijati. Podložili smo jo in se lotili dela. Pohištvene cevi samonosne karoserije so bile hudo gnile. Začeli smo jih odstranjevati in zamenjevati z novimi. Po kletki je prišla na vrsto pločevina. Včasih nisem vedel – ali bi avtobus zažgal, zakopal ali odpeljal na odpad. Hvaležen sem mojstru Dušanu Papežu in njegovi ekipi, ki so zarjavelo konstrukcijo skrbno obnovili, jo ovili v novo pločevino in na koncu še polakirali. Avtobus je večinoma originalen, glede boksov za prtljago pa priznam, da sem v AS Domžale kupil takšne od manjšega avtobusa, ki so jih prilagodili mojemu starčku, strešni prtljažnik pa sem dal izdelati po meri.«

Sašo je 10. decembra 2020 na dvorišču Avtoličarstva in avtokleparstva Papež iz Godiča pri Kamniku naložil pobarvano karoserijo.

Prvi tapetnik je na novo oblazinil sedeže, drugi armaturo in vrata.

Če ne bi povedal, da boksi za prtljago niso izvirni, tega zlepa ne bi opazil (nimajo ključavnic na »firkant«).

Tahograf je novejši kot drugi instrumenti, saj je avtobus vozil do leta 2005; volan je mehanski, pod njim je ročica motorne zavore, bobnastim zavoram pomaga pa servo.

Tehnični podatki za avtobus Mercedes-Benz S 321

Ob dokaj malem motorju je prostor za rezervno kolo; za hlajenje skrbi ventilator s prenosom s po dvema jermenicama – poleti se vrti hitreje, pozimi počasneje.

Sestavljanje – končno!

Po več kot letu »bivanja« avtobusa pri kleparju in ličarju so Saša poklicali, naj pride ponj. No, sedaj se je pa začelo delo. Platišča je pobarval kar sam. Motorju so izmerili kompresijo, ugotovili, da je vse v redu in ga pobarvali ter ga vgradili v zadek. Na podvozju so zamenjali puše in druge gibljive dele ter obnovili hidravlični zavorni sistem s servo pomočjo. Sašo je nameraval vgraditi hidravlični volan, a se je vseeno odločil, da bo pustil mehanskega. Zamenjali so vsa stranska stekla. 20-palčnih pnevmatik širine 8,25 ni dobiti za vsakim vogalom, a so mu jih pri kranjskem Goodyearu uspeli najti. Spet ni šlo vse gladko in Sašo pove: »Za takšen projekt moraš imeti trumo sodelavcev. Zelo sem hvaležen fantom, ki so včasih delali na Alpetourju in so mi pomagali z nasveti in fizično. Pri takšnem avtobusu je pod lesen, prav tako so lesene stropne in stenske obloge, torej sem potreboval tudi mizarja. Plošče, na katerih potnikom ne drsi, sem dobil iz Latvije. Stenske obloge iz vezane plošče sem trikrat pobarval s prozornim lakom. Zaradi obilice oblazinjenih površin sem moral angažirati dva tapetnika, pri elektriki pa mi je priskočil na pomoč strokovnjak iz našega podjetja. 

Avtobus, ki traja

»V petdesetih in šestdesetih letih avtobusov niso delali za deset let, sploh pa ne pri Mercedesu. Vanje so vgrajevali vrhunske materiale. Po tahografskih lističih sem razbral, da je avtobus redno vozil še do 25. junija 2005. Res so bunkerje za prtljago kar plastificirali s steklenimi vlakni in popravljali le najnujnejše, a motor ni bil nič masten in je bil videti dobro vzdrževan, je pa gotovo, da so ga vmes zamenjali, kar izdaja njegova oblika. Sedežnih okvirjev ni bilo treba popravljati, tudi volan in druge komande so bile še dokaj dobre, vključno z dolgo cevjo od ročice menjalnika do menjalnika za zadnjo premo. Največjo napako bi bil naredil pri električni napeljavi, saj sem hotel izvirne žice zavreči. Električar me je opozoril, da gre za srebrne vodnike in tako je vsa glavna električna napeljava še izvirna,« našteva Sašo. 

Tu sta še zračenje in gretje, kjer črpalka toplo vodo čez ves avtobus po cevi potiska do prednjega grelca, od tam pa proti zadku pod podom in nad njim potuje topel zrak. Zračenju sta namenjena dva zračnika na stropu, majhna drsna okna po vsej dolžini, stekla v vratih, ki se spuščajo, in zadnji dve stranski okni. Najtežje je dobil gumijaste profile za stekla. Našel jih je pri trgovcu na Nizozemskem, za katerega se je izkazalo, da je »naš človek«, Bosanec, s katerim sta tudi po »kšeftu« ostala prijatelja. 

Zdaj pa na cesto

Dve uri smo moževali, preden smo se odpravili na pot. Takoj ko je speljal, se je videlo, da ima »mladi« avtobusni šofer za sabo milijone kilometrov. Zanesljivo drži smer in nič ne popravlja, neopazno zavira in svilnato menja. Takšna vožnja je v slabem avtobusu nemogoča, a ta je tehnično popolnoma brezhiben. Podvozje več kot dobro opravlja svoje delo in Sašo pravi, da je ob zasedenih sedežih vožnja še precej udobnejša. To niti ne preseneča, takrat ko so vozili ti avtobusi, je bilo še veliko makadamskih in tlakovanih cest. Seveda mu ni uspelo, da mu ne bi malo ušel za volan. Res je, nobena izmed komand nima zračnosti. Gibi prestavne ročice niso dolgi kot ponedeljek, ampak kot ves delovni teden, a vseeno natančni in lahkotni. Volan ni pretirano trd, a avtobus je bil prazen, lahko pa sprejme 37 potnikov, to pa doda še kar nekaj mase. Zavore dobro primejo, pod volanom pa je tudi motorna zavora, s katero vozilo tudi ugasnemo in »štelamo štandgas«. Sedež je sicer mehansko vzmeten, a proti današnjim je samo pručka z nizkim naslonjalom. Vprašajte me, kako je peljati ta avtobus! Ne vprašajte, ne znam natanko opisati. Super. Naj tako tudi ostane. Naj vam služi, Sašo in zdravi ga vozite!

85-letnica prevozništva
Redka prevozniška podjetja s tako dolgo tradicijo so v tako vrhunski kondiciji, kot so SIGR Bizjak. Sašo razloži: »S prevozništvom je moj oče Jože začel že leta 1936, in sicer s Fordom Internacionalom. Med vojno je vozil z Oplom Blitzom, ki ga je zaradi pomanjkanja bencina predelal na pogon na lesni plin (holzgas). Po vojni je leta 1950 kupil Mercedes-Benzovega manjšega Langhauberja s prikolico. Ta tovornjak sem vozil tudi sam – še preden sem dopolnil 18 let. Potem je oče kupil nekaj novejših tovornjakov. Leta 1973 sem prevzel obrt in začel širiti avtopark ter obseg storitev. Sam sem se leta 2016 upokojil, s sinovoma Gregom in Rokom pa je za krmilom podjetja že tretja generacija. Iz lokalnega družinskega podjetja smo se razvili v pomembnega regionalnega ponudnika prevozov. Vozni park tako v celotni skupini obsega že več kot 170 vozil; podjetja v Sloveniji, Avstriji, na Hrvaškem in v Nemčiji z lokalnimi logističnimi centri pa nam omogočajo lokalne distribucije. Smo vodilni regionalni prevoznik cvetja in zelenega programa, v mednarodnem in domačem okolju pa prevažamo tudi veliko pokvarljivega blaga. Včasih smo vozili z vozili na dizelski pogon, danes pa 15 odstotkov voznega parka v Sloveniji predstavljajo vozila na zemeljski plin. Cvetje in rastline tako dostavljamo s petino nižjim ogljičnim odtisom.

SIGR
Ko je Sašo ustanovil podjetje, ga je poimenoval SIGR. Žena Ivana je bila s sinovoma na morju in ko se jim je Sašo konec tedna pridružil, je slovesno povedal novico in jim razložil pomen kratice: S = Sašo, I = Ivana, G = Grega in R = Rok. Na to je mali Rok vprašal »Oči, zakaj pa ni SIGRN?«
»Ja, zakaj bi pa moralo biti »SIGRN«,« je bil radoveden Sašo.
»Oči, a na Neta si pa kar pozabil?« je z vprašanjem odgovoril Rok, Net je bil njihov tedanji pes.