Problematika zaposlovanja voznikov

Slovenski avtoprevozniki so slovenski javnosti sporočili novico o dramatičnem poslabšanju razmer v panogi, ki jih je povzročila predvsem skokovita rast cen energentov. Pri tem so opozorili še na en hud problem – na vse večje pomanjkanje voznikov, »kombinacija« teh dveh dejstev pa utegne pripeljati do tega, da se bodo začela kolesa njihovih tovornjakov ustavljati, kar utegne imeti za posledico resne motnje v oskrbi prebivalstva in gospodarstva.

Medtem ko slovenski prostor že dolgo ne predstavlja omembe vrednega kadrovskega vira za zaposlovanje novih voznikov tovornih vozil, se je v zadnjih letih precej izpraznil tudi (zahodni) Balkan. Ta je v zadnjih 30 letih za slovenske prevoznike predstavljal dokaj zanesljiv, stabilen vir za novačenje voznikov, zdaj pa se na to možnost ne kaže več zanašati. Očitno bodo potrebne drugačne rešitve, a vprašanje je, kakšne in kako bodo uresničljive.

Avtoprevozniki menijo, da je treba podobne sporazume, kot jih je glede zaposlovanja tujcev sklenila Slovenija z BiH in Srbijo in so bili formalen okvir, ki je spodbujal pretok delovne sile, skleniti še s kakšno tretjo državo. A nekaj možnosti za »tehnične« izboljšave vidijo tudi v sedanji ureditvi zaposlovanja tujcev.

Pred delovnim dovoljenjem 6-mesečna začasna zaposlitev

Pravijo, da je slaba plat sedanjega sistema v tem, da ne vedo, kakšnega kandidata za delo voznika bodo zaposlili oziroma – če uporabimo njihov, malo trši besednjak – dobivajo mačka v žaklju. Pogoj za zaposlitev je (zgolj) administrativne narave; kandidat se lahko zaposli, potem ko predloži zahtevano dokumentacijo, ki mora izpolnjevati vse zakonske zahteve. Dostikrat se namreč zgodi, da kandidat ne izpolni delodajalčevih pričakovanj, ker enostavno nima pravih »genov« za voznika, in se potem zaposlitev izkaže za neuspešno. Namesto dokaj zapletenega administrativnega postopka za pridobitev enotnega dovoljenja (delovnega in bivalnega), na podlagi katerega je tuji delavec pri slovenskem delodajalcu potem zavezan odslužiti eno leto, predlagajo enostavnejšo rešitev. In sicer naj bi tujcu za vstop na delo v Sloveniji zadoščalo že to, da pri njem ne obstajajo kakšni kazenski zadržki in podobno, pri slovenskem delodajalcu pa bi se začasno zaposlil za čas šestih mesecev. V tem času bi slovenski delodajalec spoznal, ali delavec s svojim znanjem in odnosom do dela ustreza njegovim pričakovanjem ali ne. V primeru pozitivne ocene bi seveda vložil zahtevek za pridobitev delovnega dovoljenja za delavca (postopek bi lahko odprl že dva ali tri mesece pred iztekom šestmesečnega obdobja), medtem ko v primeru nekvalitetnega delavca tega postopka sploh ne bi začel. S tem bi se lahko razbremenilo delo upravnih enot in enot zavoda za zaposlovanje, ki vodijo te postopke, jalovo delo pa bi bilo prihranjeno tudi njemu.

Zaposlitev tudi za družinskega člana

Avtoprevozniki so zainteresirani za spremembo zakonskih predpisov, ki urejajo združevanje družin. Zdaj mora tujec pri nas najprej oddelati dve leti, da je možna združitev družine. Želena sprememba bi bila predvsem v tem, da bi tudi družinskemu partnerju omogočili zaposlitev. Družine, kjer lahko družinski partner pri nas samo biva, ne more pa delati, namreč postavlja te družine v relativno manj ugoden socialni položaj, to pa povečuje pritisk na socialne transferje. Za socialne transferje pa se ve, da predstavljajo veliko breme za državni proračun. S takšno ureditvijo združevanja bi bilo – o tem so prepričani – zaposlovanje tujih delavcev pri nas stabilnejše, trajnejše, kar je še kako pomembno za stabilno poslovanje prevozniškega podjetja in poslovno načrtovanje. Hkrati so prepričani, da bi bila za avtoprevozništvo zagotovo boljša rešitev, če bi delovno dovoljenje določalo dve leti kot obdobje, ki ga mora oddelati pri (prvem) delodajalcu, šele potem ima prost dostop na trg dela. Takšna rešitev je pred leti že obstajala, a jo je predvsem po zaslugi sindikatov uspelo zminirati.

Dobra plača ni popolni motivator

V dobršnem delu javnosti prevladuje mnenje, da je vozniški poklic težak in da je problem pomanjkanja voznikov mogoče izboljšati tudi (ali predvsem) s primernim nagrajevanjem. Avtoprevozniki na to pravijo, da se zavedajo pomena nagrajevanja in po pravilu skušajo dobrega delavca kar najbolje plačati, a je pri tem treba biti tudi pozoren, da se ne osiromašijo druge poslovne potrebe. Poleg tega problem ni rešljiv na tako poenostavljen način. Ugotavljajo namreč, da je plača delovni motivator le do določene mere oziroma le določen čas. Ko si voznik v osnovi uredi razmere za življenje, stopijo v ospredje druge vrednote, in sicer življenje z družino, prosti čas, druženje s prijatelji ipd. Za marljivega, kvalitetnega in zato visoko nagrajevanega voznika velja, da njegov delovni elan slej ko prej izgori. O poudarjanju težavnosti vozniškega poklica pa pravijo, da je to javnomnenjska zmota, saj današnji tovornjaki vozniku ponujajo izredno prijazno delovno okolje, na voljo pa imajo tudi cel kup sofisticiranih delovnih pripomočkov. Največji »hendikep« njegovega dela je, da je priklenjen na dolge vozne ture in da pogreša »svobodo« povprečnega državljana.

Slovenski avtoprevozniki se pri premagovanju pomanjkanja voznikov soočajo še z eno neugodno okoliščino, ki jim bo grenila življenje tudi v prihodnje. Slovenija si je ustvarila status nekakšne tranzitne države za delovno silo z balkanske regije, namreč veliko delavcev si po določenem času zaposlitve pri nas poišče novo zaposlitev v bogatejših zahodnih državah. Največ jih odhaja v Nemčijo. Odhajajo tisti, ki jim uspe zagotoviti bivanje in zaposlitev za družinskega partnerja, saj v Nemčiji ni takšnih pravnih ovir kot pri nas.

Slovenski avtoprevozniki so slovenski javnosti pred kratkim sporočili novico o dramatičnem pomanjkanju voznikov, zaradi česar dopuščajo možnost, da se bodo začela kolesa njihovih tovornjakov ustavljati, kar utegne imeti za posledico resne motnje v oskrbi prebivalstva in gospodarstva.