Kateri je najhitrejši?

Pri Formuli 1 odločajo o zmagovalcu stotinke, v svetu transporta te ne pomenijo kaj dosti: 35 sekund znaša namreč prednost volva FH16-750 pred scanio R730, in sicer po celem dnevu vožnje in 455,4 prevoženega kilometra na testni relaciji. Toda kljub temu smo želeli izvedeti, kateri evropski tovornjak si zasluži prvo štartno mesto, zato smo preizkusili oba Šveda in trenutno najmočnejšega Mercedesovega actrosa. Glede na serijsko moč tovornjakov, ki večinoma za seboj vlečejo 40-tonska bremena, bi lahko za scanio R730 in volva FH16-750 dejali, da sta precej močnejša, in da je actros 1863 na prvi pogled celo malce podhranjen v primerjavi s Švedoma.

Zakaj tradicionalno prihajajo najmočnejši tovornjaki prav iz Švedske, ni moč preprosto pojasniti. Nekateri pravijo, da zaradi 60-tonskih tovorov, ki jih vlečejo za seboj, spet drugi pravijo, ker Volvo in Scania stalno tekmujeta med seboj. In vsi imajo prav. Oba švedska proizvajalca sta proti koncu 60. let prejšnjega stoletja začela dvigovanjem moči svojim motorjem. Takrat je luč sveta prvič uzrla scania V8, katere motor je takrat razvijal ogromnih 260 kW (350 KM) in 1235 Nm navora. Pri Volvu pa so trgu ponudili konkurenčni izdelek F89, ki je razvijal 246 kW (330 KM), toda z nekoliko večjim navorom, 1350 Nm. Težko je na tem mestu odgovoriti, kateri tovornjak je bil močnejši. Večjo moč je imela scania, volvo več navora. V letih, ki so sledila, je občasno vodil volvo, občasno scania …

Šveda preko 700

Trenutno je situacija jasna: 730 »konj« in 3500 Nm navora proizvede 16,4-litrski 8-valjni motor Scanie. 750 »konj« in 3550 Nm navora pa proizvede 16,1-litrski 6-valjni Volvov motor D16K. Da pri Scanii niso dvignili moči, je le še vprašanje časa. 730 »konj« trenutno popolnoma zadostuje, saj bi jih bilo brez večjih težav možno iztisniti tudi 800. V nasprotju s tem pa Scania kljub manjši moči še vedno stavi na prepoznavne V8 motorje, ki so z leti postali skorajda legendarni, tako po zvoku kot velikih izpušnih ceveh in oznakah V8 na vozilu.

Tako, kot je danes enkraten Scanijin, ki še edina stavi na V8 motorje, je bil enkraten prvi Volvov TD162 v 80. letih prejšnjega stoletja. Šest ogromnih valjev postavljenih v vrsto, vsak gibne prostornine 2,7 litra, 165 milimetrov hoda in velika sila potiska, so zaznamovali volvov motor. Oba koncepta, V8 in R6, pa imata svoje prednosti in slabosti. Danes potrebe po V8 motorjih namreč ni več, gre bolj za prestiž. Medtem pa R6 vrstni motor predstavlja univerzalno uporaben motor, ki ga poleg Volva in Mercedesa uporablja večina proizvajalcev.

Na tej točki se postavlja vprašanje, ali lahko najmočnejši Mercedesov motor sploh še drži švedski tempo. V nemškem konkurentu je nameščen 15,6-litrski OM473 LA motor, ki proizvede 625 »konj«. In odgovor se glasi: »Ne, toda skoraj«. Proti švedski konkurenci mu zmanjka najmanj 500 Nm navora, kar se pri 100 »konjskem« primanjkljaju pozna zlasti pri nižjih vrtljajih. K temu dodajo tudi dolgi prenosi, saj je vrtilna frekvenca pri 85 kilometrih na uro 1130 vrtljajev v minuti. Pri Scanii se motor pri isti hitrosti vrti s 1075 vrtljaji v minuti in pri Volvu s 1100 vrtljaji v minuti. Scania bi lahko teoretično dosegla hitrost tudi 150 km/h pri 1900 vrtljajih v minuti.

Na hribovitem območju pa lahko actros s svojo napredno topografijo nadomesti manjkajočo moč, in sicer z Eco-Roll fazami in varčnim PPC sistemom. Pri najmočnejšem actrosu ni možno nastaviti ECO funkcije, saj je vozilo prirejeno za najtežje naloge in najbolj zahtevno delovanje. Zavoljo tega je bil na izbrani trasi na določenih odsekih z vklopljenim predvidljivim tempomatom actros s povprečnimi 86 km/h celo najhitrejši. Volvo in Scania sta bila na enakem odseku tudi za kilometer in pol počasnejša.

Čeprav se actros 1863 lahko pohvali z najvišjo povprečno hitrostjo in lahko tovor prepelje hitreje po bolj položnem terenu, Švedov ne more prekositi. In sicer čim naklon terena preseže 4 odstotke, se mora Mercedes umakniti švedski konjenici.

In da bi lahko tri najmočnejše evropske tovornjake ustrezno primerjali med seboj, smo zasnovali posebno merilno testiranje za točno določeno pot v jugozahodnem delu Nemčije. Na tem delu je manj prometa, nakloni in spusti so kar konkretni (A1 in A62), ob tem pa ni prepovedi prehitevanja tovornjakov. To je odličen avtocestni odsek za tovrstna testiranja. Idealni pogoji, ki so v Nemčiji redki, toda v Španiji in Franciji pogosti.

Trikrat isto pot

Tovornjaki so morali odpeljati trikrat relacijo, vsakič z drugim šoferjem in drugo prikolico. Ker predvidljivi tempomati pri vozilih delujejo zelo različno, smo nastavili potovalno hitrost na 85 km/h, zgornjo pa na 90 km/h. Z manjšimi izjemami so vozniki za krmilom menjavanje prestav prepustili avtomatiziranim 12-stopenjskim menjalnikom. Volvov I-See sistem pri nastavljenih 85 km/h dovoljuje najnižjo hitrost 80 km/h. Scanijin Eco program omogoča, da se pogon ponovno vklopi, ko hitrost pade na 75 km/h, v standardnem programu pri 80 km/h. Mercedes dovoljuje prosto izbiro in nastavitev hitrosti. Tovrsten način vožnje pa je tudi edini skupni imenovalec v tem testu.

Praksa je pokazala, da vsi trije sistemi – PPC v Mercedesu, CCAP v Scanii in I-See v Volvu, kljub enakim parametrom delujejo zelo različno. O Mercedesu 1863, ki deluje s polno paro, je že bilo govora. Tudi o Scanii R730, katere motor se poigrava z vztrajnostno energijo in s tem dosega najnižjo porabo goriva. Nasprotujoče temu pa deluje elektronika pri FH16. I-See sistem ne deluje s pomočjo topografskih podatkov, temveč s pomočjo osrednjega računalnika, ki beleži vožnjo drugih vozil na istem odseku, ki so tega že prevozili. Zaradi tega FH 16 pogosto prestavi v 11. prestavo, čeprav bi odsek lahko prevozil tudi v 12. prestavi. Na koncu pa to vodi tudi v 50-odstotno povečanje prestavljanja, v primerjavi z daljšimi prestavami pri Scanii. Enako počne tudi Mercedesov menjalnik.

Če actros pri do 4-odstotnem naklonu še lahko konkurira, pa pri 5-odstotnem naklonu začne zaostajati. Pri takšnem naklonu mu še uspe vzdrževati hitrost 79 km/h, medtem ko Scania doseže 87,7 km/h in volvo 88,3 km/h. Pri spustu pa so tovornjaki dokaj usklajeni. Motorna zavora pri Mercedesu (480 kW pri 2300 vrt./min.) in Volvu (470 kW pri 2200 vrt./min.) zadostujeta, da tovornjak vzdržuje hitrost 90 km/h. Motorna zavora pri Scanii pa s 320 kW potrebuje občutno pomoč retarderja.

Na koncu pa se vseeno po 455 kilometrih pozna občutna razlika med Mercedesom na eni in Scanio ter Volvom na drugi strani. Prednost si slednja pridobita zlasti pri daljših vzponih večjega naklona, pri manjših naklonih pa ju actros s pomočjo svojega Eco-Roll sistema uspešno lovi. Na koncu so bili časi, potrebni za prevoz 455 km dolge poti naslednji: Mercedes – 5 ur 18 minut in 22 sekund, Scania 5 ur 16 minut in 47 sekund ter Volvo 5 ur 16 minut in 12 sekund.

Ob tem pa je Mercedes zmagovalec pri porabi ob polni obremenitvi. Ko se vzpenja v klanec s skoraj 80 km/h, znaša njegova trenutna poraba 105,54 l/100 km. Volvo in Scania sta hitrejša za skoraj 10 kilometrov, kar pa se pozna tudi pri porabi, saj Scania takrat porablja 111,25 l/100 km, Volvo pa kar 115,53 l/100 km. Mercedes se lahko pohvali tudi s tehnologijo turbocompound, ki dodatno znižuje porabo. Dodatnih 50 »konj« dobi 15,6-litrski OM473LA s pomočjo druge turbine, ki deluje na ročično gred. Energetski dodatek je tako še večji, saj za svoje delovanje ne potrebuje dodatnega goriva. Moč namreč dobiva z izpušnimi plini in večja je obremenitev, več moči proizvaja.

Udobje med vožnjo pri tem testu ni pomembno, je pa pri vseh treh tovornjakih na zelo visoki ravni. Občutne razlike pa so pri hrupu v notranjosti, še posebej pri polni obremenjenosti. Scania je najtišja, kljub V8 motorju, ki v izvedbi Euro 6 ni več tako glasen kot nekoč. Sledi volvo, mercedes pa je občutno glasnejši, vendar kljub temu glasnost ni moteča. Bolj moteč je hrup vetra na zgornjem delu kabine. Vsem trem tovornjakom pa so skupne slabosti, kot so manjša skupna obremenitev, visoka nabavna cena in višja poraba. Tovornjaki s približno 450 »konji« so od 400 do 600 kilogramov lažji, 30.000 do 40.000 evrov cenejši in porabijo do 5,0 litra manj goriva na 100 prevoženih kilometrov.

In kateri je najhitrejši?

Jasen odgovor: Volvo FH16-750. Vožnja z njim omogoča visok tempo. Poraba goriva je ob vožnji po zmernem terenu v mejah konkurentov, medtem ko pri polni obremenitvi krepko naraste. Actros 1863 LS je zahvaljujoč tehnologiji Turbocompound najvarčnejši in presenetljivo hiter. Najboljši kompromis med porabo in voznimi zmogljivostmi pa pripada Scanii R730. Dejstvo pa je, da so vsi trije tovornjaki za prevoz bremen do 40 ton občutno premočni.