Slovo letečega velikana

No, če smo povsem natančni obstaja še en napol dokončan Antonov An-225, z nekoliko drugačno konfiguracijo, ki so ga uporabili za potrebe preizkušanja, a zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ni bil nikoli dokončan. Proizvodnja letečega orjaka, ki je imel Natovo kodno ime 'Cossack' oziroma 'Kozak', sega v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, svoj uradni krstni polet pa je letalo opravilo 21. decembra 1988.

Antonov An-225 je bil zasnovan za zračni prevoz raketnih pogonov Energia in orbiterjev razreda Buran za sovjetski vesoljski program. Razvit je bil kot zamenjava za Myasishchev VM-T. Prvotna misija in cilji An-225 so skoraj enaki tistim pri ameriškem letalu Shuttle Carrier, ki temelji na Boeingu 747.

Šest turboventilatorskih motorjev

Njegova zasnova je temeljila na manjšem in mnogo bolj številno proizvedenem modelu (izdelanih naj bi bilo 55 letal) An-124, s katerim si deli številne komponente, tudi zasnovo trupa, le da je ta pri modelu 225 približno petnajst metrov daljši, spremenjen pa je tudi rep letala, ki je tako imenovane dvorepne zasnove zaradi zračnih tokov, do katerih prihaja pri prevozu raketoplana na hrbtu letala.

Z manjšim bratom si deli tudi motorje, le da ima dva več, skupno šest, po tri na vsakem krilu. Gre za turboventilatorske oz. reaktivne motorje ZMKB Progress D-18, od katerih vsak nudi 29,5 kN potiska.

Po neuradnih podatkih je znašala ena ura najema letala trideset tisoč ameriških dolarjev.

Iz vojaške v komercialno logistiko

Potem ko je tri leta uspešno opravljal svoje vojaške naloge v ruskem vesoljskem programu in po razpadu Sovjetske zveze, je bil Antonov kar osem let prizemljen, del njegovih komponent pa so uporabili na manjših letalih An-124, delni razlog prizemljitve naj bi bilo, po ocenah strokovnjakov, tudi pomanjkanje finančnih sredstev za vzdrževanje letala.

Po prisilnem počitku so letalo preuredili za potrebe opravljanja komercialnih prevozov blaga in velikih tovorov, tako da je ta leta 2001 znova poletel, njegov lastnik pa je postala letalska družba Antonov Airlines. Pet let pozneje je prišla odločitev, da bodo, zaradi velikih transportnih potreb na trgu, dokončali še drugo letalo, a se to ni nikoli zgodilo. Drugi primerek, z oznako An-225, naj bi bil proizveden do nekje 60–70 odstotkov, za popolno dokončanje pa jim je, po ocenah direktorja Anotonova, zmanjkalo vsaj tristo milijonov ameriških dolarjev.

Preostali leteči velikani

Na svetu ostaja še nekaj tovornih velikanov, ki so sicer manjši, kot je bil Antonov An-225, a vseeno izstopajo po svoji velikosti in kapaciteti. Po dimenzijah mu na drugem mestu sledi Boeing 747-8 s 76,3 metra dolžine in največjo vzletno težo slabih 448 ton, tretji pa je manjši brat Antonov An-124, ki v dolžino meri 69 metrov, njegova največja vzletna teža pa znaša 402 toni. Ne moremo tudi mimo Airbusa A330 Beluga XL, razvitega za prevoz letalskih komponent, ki je poseben po svojem 'napihnjenem' videzu, a je s 63 metri dolžine že občutno manjši od prej omenjenih, pa tudi njegova vzletna teža znaša 'le' 227 ton. Vseeno pa izstopa po notranji višini tovornega prostora, ki zaradi njegove zasnove znaša več kot sedem metrov ter prostornini 2.209 m³. S podobno obliko trupa je na trgu še Boeing 747 Dreamlifter (dolžina 71,6 metra ter največja vzletna teža do 396 ton), a ima s 1.840 m³ manjšo prostornino tovornega prostora od Beluge XL.

Številke, ki jemljejo dah

O kakšnem orjaku je govora, zgovorno pričajo številke, letalo pa je postavilo tudi številne svetovne rekorde, ki verjetno še dolgo ne bodo preseženi. Če si ogledamo le nekatere: letalo ima absolutni svetovni rekord za zračno prepeljan posamičen tovor mase 189.980 kg in tovor skupne mase 253.820 kg.

Površina kril je znašala 905 kvadratnih metrov, v njih pa je bilo shranjenih kar tristo ton kerozina. Letalo je v višino merilo 18 metrov in bilo prazno težko 285 ton, masa letala pa se je na letališko stezo prenašala preko pristajalnega podvozja z 32 kolesi, od katerih so bila nekatera tudi krmiljena, da so orjaku zagotavljala potrebno manevrirnost na letaliških stezah. Tovorni prostor je ponujal prostornino 1.300 kubičnih metrov in je lahko sprejel tovore do dolžine 43,3 metra, širine 6,4 metra in višine 4,4 metra. Največja hitrost letala se je ustavila pri 850 km/h, potovalna je bila za 50 km/h manjša. Domet pa je bil močno odvisen od teže tovora, ki ga je prevažal – maksimalno obremenjen je lahko preletel štiri tisoč kilometrov, z lažjimi tovori pa vse do dobrih petnajst tisoč kilometrov.

Sanje ostajajo na fotografijah

Antonov je svojo pomembno vlogo odigral tudi v pandemiji koronavirusa, ko je dostavljal številno medicinsko opremo s Kitajskega po vsem svetu. An-225 pa je bil izredno priljubljen med letalskimi navdušenci, ki so se odpravljali tudi do bolj oddaljenih letališč, da bi lahko v živo videli in fotografirali letalo, predvsem njegov vzlet, ki ga je spremljalo mogočno bobnenje šestih reaktivnih motorjev.

Po uničenju na Antonovem matičnem letališču Gostomel konec februarja bo Mriya (slovensko: sanje), kot so letalo poimenovali, ko je začelo opravljati komercialne polete, ostalo le še v spominu, na fotografijah in posnetkih. Ob tem pa ostaja upanje, da njegov nedokončani dvojček, v tovarni Sviatoshyn v vojni ne bo uničen, in ga bodo morda nekoč dokončali, in bo velika ptica spet poletela.

Tehnični podatki